Dr. Dušan Rutar
In jaz te bom poklical po svojem. Naslov filma je Call Me by Your Name (Luca Guadagnino, 2017); veliko skupnega ima s filmom Lady Bird (Greta Gerwig, 2017). Ponudil mi je močno in nepozabno filmsko izkušnjo, ki ni fikcija in ni iluzija, čeprav je zgolj film. Je izraz življenja, ki je kakor ogenj ali tok reke, v katero ne moremo stopiti drugače, kot da vsakič na novo izkusimo, da nekaj ohranja lastno identiteto le tako, da se nenehno spreminja na način, ki ni muhavost in ni cinizem, temveč je vselej odmikajoča se navzočnost nečesa skrivnostnega in nikoli do konca razumljenega, določljivega ali nadzorovanega. Vemo, da je tako tudi najbolj prav, čutimo, da želimo, da bi bilo tako vedno, da življenje ne bi postalo vulgarno enostavno, premočrtno in zmožno za to, da ga povsem nadzorujemo skladno s prepričanjem, da moramo imeti življenje vselej pod nadzorom in trdno v svojih rokah. 
Začetna ideja nas spremlja ves čas in film več kot dve uri vztrajno dokazuje, da jo je mogoče zlahka razumeti na poseben način, ki nam ponuja spoznavni užitek, kompleksne občutke in končno izvabi solzo. Spremlja nas na poseben način, zato se nam ni treba truditi z razmišljanjem, kaj je prava ljubezen, kakšno je pravo življenje in kaj je onkraj klišejev o življenju, ki se nam v vulgarnosti vsakdana nenehno vsiljivo ponujajo, a ne pojasnijo prav ničesar, ker so votli: neskončno dolgo poletje, raj ob Gardskem jezeru, antične starine, prezračene in odprte hiše, blagi ljudje, Heraklitovi fragmenti, Bach, etimologija besed, francoščina in ljubezen. Veliko vode, sadja, košatih dreves, goste sence, branja poezije, metafor in drobnih utrinkov v noči, dotikov, objemov in praznih večernih ulic.
Življenje tako teče, odnosi med ljudmi so kot tok, ki ga nič ne ovira, in vse skupaj odnaša nekam naprej. Ni idealno, ampak saj nihče ne pričakuje, da bi bilo. Morda teče prav zato, ker ni idealno in ni treba, da bi bilo.
Ljubezen med njima se zato priplazi in se dolgo časa skoraj tihotapi. Je vsem na očeh, a je pritajena, čeprav se ne sramuje ničesar. Zdi se, da je tako tudi edino prav. Nikamor se ji ne mudi in nič je ne preganja. Vemo, da je tam, uživamo v njej in se ne bojimo tega, kar bo prišlo, saj uživajo tudi drugi.
Na koncu je vseeno bolečina, ki jo pričakujemo in jo končno objamemo, kot bi nam ponujala zavetje pred ostrino neprijazne vsakdanjosti, ki nas prepričuje, da moramo biti trdi, odrezavi in groteskni, kot da bi bili v nasprotnem primeru zreli le za kako žaljivko, opolzkost ali nesramno pripombo.
Več minut trajajoči zadnji kader, ko Elio zre v ogenj, mi pa gledamo njegov obraz, nas stisne in nas obenem nežno boža. Gledamo obraz mladega človeka, ki zares ljubi in zato trpi, dozoreva pred našimi očmi in je še vedno otrok, zmožen za lepoto, iskreno gesto, radoživost, neutrudno raziskovanje življenja in pogumno odločanje. Življenje je kratko, kot mu reče oče, in napačne odločitve imajo dolgoročne posledice. Telo se postara in na koncu se mu nihče več ne želi približati. Razen tega, ki resnično ljubi, bi smeli dodati. In ker ljubi, ničesar ne izključuje.
Solza je zato onkraj bolečine, ki se je ne branimo. Se pravi: ne branimo se ne bolečine in ne solze.
Slika: V dvoje (foto: Dušan Rutar)
