Dr. Dušan Rutar
Številni ljudje so izključeni, pravijo. Toda prav tako lahko rečem, da so številni drugi preveč vključeni. Sledi logično vprašanje. Kaj storiti s temi, ki so preveč vključeni, če se strinjamo, da je treba izključene vključevati? Naj razložim. Kaj sploh pomeni biti preveč vključen? Dober odgovor na vprašanje ponuja Noam Chomsky: po navadi se ljudje zelo hitro v življenju začnejo razvrščati in ugotavljati, kdo je kje na kaki lestvici. Kdor je zgoraj, karkoli že to pomeni, se vede, kot da si tudi zasluži, da je tam, zato skuša narediti vse, da bi ostal, kjer je, ali pa se povzpel še više; razmerja podrejenosti in nadrejenosti so med ljudmi običajna. Da bi človek vse to tudi zares dosegel, mora biti zelo vključen, kar pomeni, da mora podpirati procese in mehanizme, ki mu to omogočajo, sicer izpade in postane izključen. Pozoren mora biti na detajle in skrbeti mora za podrobnosti, brez katerih ne more biti preveč vključen; poznati in razumeti jih mora – vsaj do določene mere in vsaj nezavedno. Njegova zavest mora biti ozko naravnana na nekatere razsežnosti življenja, medtem ko na druge dobesedno ne sme biti pozoren, saj bi ga taka pozornost vrgla iz tira, kar bi pomenilo, da bi se začel spraševati o tem, kar ima sicer za samoumevno.
Očitno je, da je kritično razmišljanje nevarno, saj zajema spraševanje o upravičenosti lastnega družbenega položaja.
Na videz nepomembno vprašanje, s katerim se začne naslednji odstavek, zato postane nenadoma zelo pomembno.
Koliko ljudi poznate, ki vas pozorno poslušajo? Kabat-Zinn upravičeno poudarja, da ljudje pogosto delujemo kot letalo, ki ga usmerja samodejni pilot oziroma stroj. Pozorni smo le na nekatere zadeve, sicer pa na pol spimo, pri čemer ni nepomembno, ali smo izključeni ali preveč vključeni; pravzaprav je to zelo pomembno.
V taki perspektivi je mindfulness kajpak povsem primeren izraz, če hoče človek kaj spremeniti pri sebi. Na kaj mislim?
Mislim na to, kar je jedro osnovne vaje iz čuječnosti: pozorno opazovanje lastnega telesa in uma ter sprejemanje tega, kar se dogaja samo od sebe. Mislim torej na sprejemanje.
Ko sprejemamo, ne nadzorujemo in ne usmerjamo, ne dirigiramo. Zgolj sprejemamo. Nikamor ne gremo in nikamor ne nameravamo priti.
To pa še ne pomeni, da sprejemamo družbeno nepravičnost oziroma vse tisto, kar jo omogoča. Sprejemati samega sebe namreč ne pomeni sprejemati mehanizme, zakonitosti in procese, ki omogočajo izključevanje nekaterih ljudi in preveliko vključenost drugih. Torej lahko nastane problem, kajti preveč vključeni logično skušajo biti še naprej preveč vključeni. Ali se potem sploh lahko lotijo čuječnosti?
Osnovno spoznanje o naravi kapitalizma je tole: kapitalistično življenje ljudi je bistveno naddoločeno s tekmovalnostjo, z medsebojnim primerjanjem in s siljenjem k natančno določenim oblikam vedenja oziroma delovanja. Mindfulness zato ne more pomeniti sprejemanja sveta, kakršen je.
Potovanje, ki ga imenujemo življenje, mora vsakdo opraviti sam; tak je truizem. Čuječnost je tako potovanje. Ni tehnika in ni metoda zdravljenja ali poglabljanja vase. Ne moremo se je naučiti iz knjig. Tako kot se živeti naučimo le, ko živimo. A kaj pomeni živeti? Kaj pomeni živeti v kapitalizmu?
Pri čuječnosti mi je všeč to, kar je bistvo psihoanalitičnega procesa: pozorno poslušanje. In ko rečem poslušanje, mislim na pozornost, ki sledi odprtosti, in na odpiranje odpiranju. Pozornost usmerjamo na um, na njegove procese, na njegovo delovanje, ki so mu posamezni ljudje vselej podrejeni.
Torej mislim na sprejemanje tega, kar se dogaja s človekom. Na sprejemanje samega človeka, saj ta ne obstaja brez družbenih procesov in neodvisno od njih. To ni pasiven proces, saj terja veliko energije, volje in pozornosti.
Ko se človek uči sprejemati samega sebe, ne blodi naokoli in ne skuša nadzorovati drugih ljudi. Zlasti pa dela to, na kar opozarja Kabat-Zinn: ne gre mimo teksture izkušenj življenja in ne zmanjšuje vrednosti oziroma pomena takih izkušenj.
In ker je družbeno bitje, se prej ali slej začne spraševati, kako vplivati na to, da nekateri ljudje ne bodo izključeni in da drugi ne bodo preveč vključeni. Kot rečeno: kritično razmišljanje je nevarno. Ne obstaja čuječnost brez kritičnega razmišljanja.
