Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si izvrstni avstrijski film z naslovom Die Wand (Julian Roman Pölsler, 2012). Glavni junakinji se v njem pripeti nekaj povsem nepričakovanega in na prvi pogled tako rekoč nemogočega: nenadoma je povsod okoli nje nevidna steklena pregrada, onkraj katere preprosto ne more. Ne pomaga nič: ne močna volja, ne jeza, ne poskusi, da bi koga priklicala ali jo obšla. Ne pomagajo kozmične sile, ne pomaga nihče. Prisiljena je živeti v koči s psom, mačkama in kravo, za katere mora skrbeti. In nobenega človeka ni od nikoder – ne danes, ne jutri, nikoli. Močna metafora za eksistencialno ujetost in samotnost človeškega bitja, za srečanje s seboj onkraj vsakega sprenevedanja in konformizma. Vsakdo ve, da resnično pomembni dogodki v življenju odvedejo človeka v smer, ki je ne izbere sam. Življenje samo ga potegne, kamor nanese. Psihološko je pomembno, da se v takih primerih človek ne upira, se ne more upirati in včasih se tudi ne želi. Zares pomembni dogodki so namreč odpotovanje nekam drugam, včasih daleč proč, v popolno samoto. Pomembno pa je še nekaj drugega. Ideja, da je človek v takih trenutkih zmeden in brez orientacije, kar je zelo dobro. V resnici namreč ni brez orientacije, saj ga življenje usmerja bolj kot kadarkoli k njemu samemu. Ne k drugim ljudem, ki naj bi se jim prilagajal in jih poslušal ali ubogal, temveč natanko k njegovi notranji samotnosti, k samemu jedru eksistence.
V žargonu zato pravimo, da je tako usmerjanje pot k resničnemu sebe, k pravemu sebe, onkraj vsakdanjih iluzij, fikcij, klišejev, zmotnih predstav, proč od sprenevedanja, naravnost k resnici življenja.
Taka pot je nujno egalitarna, kar pomeni, da na njej človek začuti, da je v svoji samotnosti in resničnosti enak vsakemu drugemu človeku, da je to univerzalna pot, na kateri je vsak človek sam in resničen, neponarejen in enak vsakemu človeškemu bitju; kot bi bil popolnoma nag.
Metaforično vzeto, je to pot mladosti, zato ni pomembno, koliko je človek zares star, koliko let ima. Je neponarejena pot, je originalna, izvirna, še ne prehojena. Je kot pot v morje – dvakrat je ne moreš prehoditi, vsakič vodi drugje.
Govorim o poti svobode, o poti, ki je človek še nikoli ni prehodil. To ni tradicionalna in že tisočkrat prehojena pot, pot, po kateri se valijo množice, to ni pot na Triglav, kjer je vnaprej jasno, kje moraš hoditi in kako, koliko časa in kje je dobro znani cilj.
To je pot, na kateri je človek zmožen egalitarne simbolizacije, kot jo imenuje Alain Badiou, kar pomeni, da je zmožen na nov način misliti samega sebe, odnose z drugimi ljudmi, samo življenje in ves svet.
Morda pa je najpomembnejše tole: nova pot ne vodi le k egalitarni simbolizaciji življenja, temveč vodi tudi k egalitarni delitvi take izkušnje in samega življenja z drugimi ljudmi.
Na taki poti je torej človek čisto sam, toda obenem že ve, da lahko deli izkušnjo samotnosti z drugimi ljudmi, zato se je veseli. Veseli se izkušnje in veseli se delitve izkušnje z drugimi. To je egalitarna izkušnja par excellence.
