Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 04. januar 2018

Novo življenje

Dr. Dušan Rutar
Današnji mladi ljudje živijo blizu tega, kar imenuje francoski filozof Alain Badiou rob novega sveta. To je svet egalitarne simbolizacije, svet, v katerem se razvijajo novi odnosi med ljudmi, odnosi, za katere so značilni egalitarnost, ne hierarhičnost, prepoznavanje različnosti in njihovo sprejemanje ter skupna lastnina virov dobrin, ne njihova privatna last. Obenem je to svet, v katerem nihče ni izključen, ker nihče ne misli, da bi kdo moral biti, in ker ne obstajajo mehanizmi izključevanja. Egalitarna simbolizacija je pravo nasprotje tega, kar imenuje Marx ledena voda egoističnega preračunavanja, s katerim si osamljeni posamezniki skušajo izboriti svoj prostor pod soncem v tekmi z vsemi drugimi posamezniki. Ključno vlogo pri tem ima čuječnost, ki pomeni pozornost na to, kar se v resnici dogaja v svetu, ne v svetu fikcij, iluzij in prevar. Zlasti mladi ljudje imajo zato pred seboj težavno nalogo. Biti morajo pozorni na znake sprememb, novih časov, ki jim omogočajo simbolizacijo zapisanega.

Take znake je mogoče opaziti, zaznati, če je človek čuječ, če pozorno in neodvisno od mnenj drugih ljudi opazuje svet okoli sebe. Egalitarna simbolizacija, ki jo čuječnost podpira, je drugačen način razlaganja sveta, kot je tisti, na katerega smo navajeni v ledeni vodi egoističnega preračunavanja.

Pomembno je zlasti tole: vsak človek lahko odkrije, da je sposoben za to, kar je imel še pred kratkim za nemogoče. Mislim zlasti na nove načine razmišljanja, nove razlage sveta in pojavov v njem, na nove ideje in nove koncepte. Človek lahko odkrije in spozna, da je sposoben za mnogo več, kot misli ali verjame, ker verjame drugim.

V tem je upanje, da je mogoče kaj spremeniti, da so mogoče nove oblike skupnega življenja brez egoističnega preračunavanja. Človek tako lahko odkrije in ustvari nov odnos do znanosti, znanstvenih problemov, ki jih je treba rešiti, do umetnosti, v kateri lahko uživa na nove načine, odkriva nove občutke in nove ideje, ki jih prej ni niti poznal, odkriva, kaj vse je v ljudeh, ki živijo okoli njega, do njih pa se vede, kot da so predmeti.

V vsakem človeku so zmogljivosti, da naredi nekaj na novo, da se odklopi od starih vzorcev in navad, da razvije nove odnose do stvari, za katere še včeraj ni vedel, da sploh obstajajo, da bi ga lahko zanimale. Vse to je mogoče.

Mogoče je, da se oddalji od vsakdanjega cinizma, depresivnega razmišljanja, kako se nič ne da, stereotipov in klišejev, ki ničesar ne pojasnijo, nihilizma, ki zgolj zastruplja. Mogoče je postati subjekt ali podložnik nove ideje in mogoče je vzeti v roke kompas, ki usmerja k novim simbolom pravega življenja.

Novo življenje je onkraj tradicionalnih hierarhij, odnosov nadrejenosti in podrejenosti, izključevanja ljudi in egoističnega preračunavanja, kaj se bolj splača. Je onkraj tržne svobode, ki je zgolj za nekatere, za večino prebivalcev sveta pač ne. Novo življenje je metafora mladosti in je metafora za mladost, ki noče biti ujeta v tradicije, hierarhije in hiše, ki niso nič drugega kot prostovoljni zapori.

Vsak človek ve iz svojih izkušenj, da se včasih zgodi kaj novega, nepredvidenega, kaj takega, kar ga odpelje nekam drugam, kjer še nikoli ni bil. In vsakdo prav tako ve, da lahko k temu še prispeva, če je čuječ, če je pozoren na simbolne novega življenja, če se ne pusti zmesti, ko ga skušajo prepričati, da je najbolje, če še naprej ostaja prostovoljni zapornik.