Dr. Dušan Rutar
MINDfulness zajema tudi vpogled v nekatera temeljna izmerljiva in preverljiva empirična oziroma objektivna dejstva tega sveta, ki se jih je dobro zavedati, ko človek sebi in drugim obljublja vse mogoče, ko napoči novo leto, ko izreka želje in zatrjuje, kaj vse bo storil sebi in drugim ljudem, da bo njemu bolje ter da bo svet lepši, srečnejši in bolj zdrav. Dejstva so: 10 % ljudi obvladuje 86 % vsega kapitala; 1 % ljudi ima v lasti 46 % tega kapitala. Polovica prebivalcev tega planeta ima v rokah natanko – 0 %. Resnica zapisanega je, da živi na tem svetu veliko pripadnikov tako imenovanega srednjega družbenega razreda, ki se bojijo spodnje polovice vsega človeštva, da bi hotela kapital, do katerega sicer nima absolutno nobenega dostopa. Kapitalizem namreč potrebuje srednji razred, da je na sredini med elitami in temi, ki so brez kapitala. Kot bi bili v sendviču: upajo, da bodo zlezli gor med elito, bojijo se, da bi horde onih od spodaj vzele zadeve v svoje roke in jih oropale. Potem na veliko govorijo o demokraciji, rekoč, da je to vladavina večine. Nekatere zadeve tega sveta so res do konca nore. Ravno večina človeštva ne odloča o ničemer. Ne more namreč odločati, če ima v rokah 0 % kapitala ali tistih nekaj procentov, ki še manjkajo do 100 %, ko vzame elita 86 %. Odločajo prav ti pripadniki elite, ker imajo v rokah velikanski del celotnega razpoložljivega kapitala; odloča torej ena desetina ljudi. V takem svetu je vsekakor pomembno govoriti o opolnomočenju ljudi in delati na njem, toda smiselno je le, če govorimo o dostopanju do kapitala, sicer je le dim v vetru.
Ljudje, ki imajo v lasti kapital, ga namreč zlepa ne prepustijo drugim. Zakaj bi tudi ga?
V takem svetu se odnosi med ljudmi spreminjajo v odnose med denarjem oziroma kapitalom: vse je mogoče kupiti, vse je mogoče zamenjati za univerzalno menjalno sredstvo, ki je denar, vse je mogoče prodati, vsakogar je mogoče kupiti, vsakdo ima svojo ceno, kot pravijo ljudje. Ne trdim, da se vsi ljudje obnašajo na tak način, saj se navsezadnje ne morejo, celo če bi se hoteli, pravim pa tole: kdor nima dostopa do kapitala, tudi nima dostopa do denarja oziroma do takih odnosov.
Odnosi med ljudmi, naddoločeni z odnosi med blagom in denarjem, kapitalski odnosi torej, ustvarjajo družbeno ozračje, ki ga tako izjemno opiše Marxova metafora: ledena voda egoističnega preračunavanja.
Zlahka ugotovimo, da živimo v svetu, ki je še zelo daleč od nehierarhičnih medsebojnih odnosov, kajti elite, kot rečeno, zlepa ne bodo dovolile oblikovanja demokratičnih, mrežnih odnosov brez šefov in voditeljev in prerokov in malih bogov, ki hočejo obvladovati vse.
A saj jih nihče ne bo vprašal, ali hočejo demokracijo ali ne. Stari so nam namreč pokazali, kaj demokracija v resnici je: moč teh, ki nimajo nobene moči – v določenem trenutku si jo preprosto vzamejo in ne sprašujejo za dovoljenje.
Na koncu zato pridemo na začetek. Čuječnost nam pomaga doumeti, kako zelo je svet, v katerem živimo, obremenjen s kopičenjem denarja, proizvodnjo dobrin zaradi profitov, z ohranjanjem statusa elite in s strahom pred zdrsom na družbeno dno.
Ranljive družbene skupine? Vsekakor. Več kot polovica človeštva je ena sama ranjena in ranljiva družbena skupina. Koliko časa še?
