Čustveno življenje možganov in njegov pomen za medsebojno komuniciranje

Dušan Rutar

Nedavne nevroznanstvene raziskave dosledno dokazujejo, da čustvena inteligenca in regulacijske sposobnosti, povezane z uravnavanjem lastnega čustvenega izražanja, bistveno oblikujejo načine, kako komuniciramo med seboj oziroma se pogovarjamo. Študije z uporabo fMRI slikanja kažejo, da posamezniki z višjo čustveno inteligenco v pogovorih aktivirajo različne nevronske mreže, zlasti v sprednji cingularni skorji in prefrontalnih regijah, povezanih s čustveno regulacijo in socialno kognicijo. To čisto preprosto pomeni, da so pozornejši na sogovorca in mu bolj naklonjeni, bolj umirjeni, manj impulzivni, manj napeti in razdražljivi.

Logika hendikepa ali sovražim praznike

 Dušan Rutar

Napovedovanje prihajajočih prazničnih dni je klišejsko polno ugotavljanja, kako so prazniki intrinzično čarobni, magični, veseli, razigrani in prijazni. Saj za koga tudi so, toda sam vedno znova poslušam predvsem ljudi, ki sovražijo praznike. Sovražijo jih bodisi zato, ker so osamljeni in se počutijo grozno ob veselih in k čarobnosti praznikov naravnanih ljudeh, bodisi zato, ker poteka tako praznovanje v odtujenem in toksičnem družinskem okolju, iz katerega bi človek prej pobegnil, kot pa verjel, da se bo čarobnost kar nenadoma pojavila od nekod.

Pomen podpornih skupin za medsebojne odnose

Dušan Rutar

Na eni od podpornih skupin, ki jih vodim, je bilo izpostavljeno vprašanje, kdo najbolj potrebuje podporne skupine in zakaj. Kateri ljudje naj bi se torej vključevali v delo podpornih skupin in kaj bi s tem pridobili?

Breme praznine in o teži našega srca

Dušan Rutar

Številni izčrpani in utrujeni ljudje, ljudje s kroničnim stresom napačno verjamejo, da je zdravilo za vse to – počitek. V resnici je nekaj drugega: sočutje do sebe, srčnost. Zlasti pa popolna, absolutna iskrenost in poštenost do sebe ter brezobzirna kritika okolja, v katerem se je človek izčrpal in utrudil, zlasti medsebojnih odnosov.

Kaj je kritična skrb zase

Dušan Rutar

Na voljo imamo osupljiv podatek, empirično dejstvo. Vsak človek ima možgane. Možgani vsebujejo približno 86 milijard nevronov, število sinaps sega skoraj do trilijona. Možnih kombinacij med nevroni, nevronske povezave, je več, kot je atomov v znanem vesolju. Vsak človek ima tako edinstveno povezane možgane, to pa podpira univerzalno različnost. Različnosti med nami je zato lahko bistveno več, kot pa si predstavljamo. Zakaj smo potem tako uniformirani in zakaj težko prenašamo prav različnost?

Psihična resonanca in namen podpornih skupin

Dušan Rutar

Za vodenje letošnjih podpornih skupin bom črpal iz tehnike, ki ni meditacija, čeprav jo nekateri povezujejo z njo. Imenuje se jhana, a je starejša od budističnih praks. Posebna je v tem, da za njeno izvajanje ne potrebujemo nobenih substanc, nobenih zunanjih dražljajev ali pripomočkov. Ne potrebujemo ničesar. V bistvu gre za spreminjanje duševnih stanj, ki ni meditacija, ni terapija in ni delo na sebi. Spreminjamo jih s pomočjo koncentracije in usmerjene pozornosti.

Sodobni psihološki vpogled v čustvene vampirje

Dušan Rutar

Ana Kamenik napiše knjigo z naslovom Ravnateljeva hči. V njej podrobno opiše tragedijo, ki se je zgodila pred desetimi leti, ko so dijaki na neki srednji šoli posneli ravnateljev spolni odnos z eno od profesoric, posnetek objavili na spletu, potem pa je sledil javni pogrom, zaradi katerega je ravnatelj storil samomor. Dogodek nam veliko pove o psihologiji ljudi, ki morda nimajo diagnoze, ki bi pričala o čustvenih motnjah, so pa vseeno močno moteni in se jim tak pogrom ne zdi nič posebnega. Zlasti so močno čustveno poškodovani ljudje, ki se obnašajo kot čustveni vampirji.

Ganljiv občutek: afekti, čustva in potreba po podpori

Dušan Rutar

Ameriška avtorica Eve Kosofsky Sedgwick je v izvrstni knjigi »Touching Feeling: Affect, Pedagogy, Performativity« (2003) natančno pojasnila nekaj zamisli, ki nam pridejo zelo prav, če želimo dobro razumeti otroke, zlasti pa hendikep, izkušnje hendikepiranega telesa in čustveno življenje. Na kaj mislim?

Starši otrok s posebnimi potrebami in strokovnjaki

 Dušan Rutar

Fokusne skupine s starši otrok s posebnimi potrebami, ki sem jih izvedel za potrebe mednarodnega projekta, v katerem sodelujem, potekale so na različnih lokacijah v zadnjih mesecih, so postregle z zelo pomenljivimi odgovori na preprosto vprašanje, česa si starši najbolj želijo od strokovnjakov, s katerimi se srečujejo. Sledi kratek povzetek.

Smrt

Hej!

Govorili bomo o smrti. Vem, malce čudna tema za moja leta, ampak še vedno upam, da vam bo všeč!

Vsako življenje si predstavljam kot lučko. Nekatere so močnejše, druge šibkejše. Žal nekatere prehitro ugasnejo. Na žalost je prezgodnja smrt značilna tudi za mojo bolezen. Če pogledamo statistike, 30 % otrok z redko boleznijo umre, preden dopolnijo 5 let. Za kar 95 % redkih bolezni ni nobenega zdravljenja. Tako začne tema ugašati lučko, dokler ta ne neha goreti.

Spomnim se nekega dekleta z imenom Maja (izmišljeno) s podobnim stanjem, kot je moje. Bila je odlična glasbenica in risala je čudovito. Veliko ljudi bi težko ostalo pozitivnih ob tako zahtevnem stanju, kot je bilo njeno. Bila je v devetem razredu osnovne šole, ko je za vedno zaprla svoje oči.

Nekaj let pozneje je v Slovenijo prišla genska terapija za zdravljenje te bolezni. Kot ena izmed prvih pacientov sem prejela zdravilo. Zadela me je misel, da imam srečo, da sem doživela čas, ko je zdravilo postalo dostopno. Veliko talentiranih otrok je umrlo v čakanju na zdravilo. Še vedno ljudje umirajo zaradi moje bolezni, a dočakajo višjo starost kot prej. Dobili smo upanje, da bo bolje. Nekoč se bo morda rodil otrok, ki mu bo zdravilo toliko pomagalo, da bo lahko živel brez vozička in ventilatorja.

A veste kaj? Mogoče bom dočakala odraslost. A ne bojim se smrti. Ne more me uničiti. Če bi celo življenje razmišljala o smrti, bi umrla od skrbi, ne od diagnoze. Umrem lahko kot vsak človek po naključju, le da imam več možnosti za smrtne zaplete. Življenje je čudovita stvar, zato ne želim zamuditi njegovih radosti.

Za konec še tale citat:

''To the well-organized mind, death is but the next great adventure.''

                                    Albus Dumbledore (Harry Potter)

 

Vaša dijakinja

Program pozitivnega starševstva

Dušan Rutar

Program pozitivnega starševstva, v svetu je poznan kot Trojni P (angl. Triple P), je na znanstvenih dokazih temelječ psihološki sistem vzgajanja otrok, starševstva in podpore družini. To je večstopenjski program, namenjen preprečevanju vedenjskih in čustvenih težav pri otrocih, pa tudi zmanjševanju in odpravljanju takih težav, če se razvijejo. Terja dobro poznavanje evolucijskih, psiholoških, kognitivnih in bioloških mehanizmov, zaradi katerih nastajajo vedenjske in čustvene težave pri otrocih, pa tudi poznavanje družinskih procesov oziroma narave medsebojnih odnosov, ki take težave bodisi povzročajo in krepijo bodisi preprečujejo.

Etika staršev in »uspešni« otroci

 Dušan Rutar

V knjigi z naslovom Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika staršev in »uspešni« otroci ponudim številne argumente v zagovor vzgajanja otrok za samozavest, samospoštovanje in duhovno rast, obenem pa pokažem, kako lahko neustrezna vzgoja poškoduje tudi take otroke, ki veljajo za »uspešne«.   

K psihologiji zasvojenosti v pametnem svetu

Dušan Rutar

Starši, učitelji in vzgojitelji prevečkrat napačno mislijo, da so njihovi otroci odvisni od zaslonov, digitalnih vsebin, pametnih naprav in vsega drugega. Mislijo na zasvojenost, kar pa ni isto. Danes smo namreč vsi odvisni od pametnih naprav, medmrežja in digitalnih tehnologij, kot smo sicer odvisni od kisika, ki ga dihamo, in hrane, ki jo uživamo, jutri, ko bo umetna inteligenca dobesedno povsod okoli nas, pa bomo še bolj. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi crknil televizor, kot je že pred časom pel poet, če bi crknil internet in ne bi imeli v rokah malih ploščatih prenosnih računalnikov, ki nam omogočajo povezovanje s komerkoli na tem svetu in dostop do orjaških količin informacij, podatkov, vsebin in vsega drugega. Civilizacija bi se dobesedno ustavila in ljudje bi se nemudoma zgrnili na ulice. Terjali bi, da dobijo vse skupaj – nazaj. Čim hitreje. Kako pa je z zasvojenostjo?

Življenje v očeh invalida - 10. del

Gibalno ovirani v prejšnjem stoletju

 

Hej!

Danes bomo govorili o razmerah za gibalno ovirane v prejšnjem stoletju.

 

Gibalno ovirani so bili v 20. stoletju v slabem položaju. Družbeno so bili še manj sprejeti kot danes. Niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat tudi ni bilo osebne asistence. Šolali so se izključno v prilagojenih šolah ali pa se sploh niso imeli možnost šolati. Sama poznam gospo, ki je hodila v isto šolo, kot hodim jaz. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na fakulteto, vendar so ji to vsi odsvetovali. V njenih časih, ko še ni bilo osebne asistence, so gibalno ovirani po končani šoli običajno šli v oskrbo v dom starejših občanov. Ona je po končanem šolanju šla tja. Bila je na posebnem oddelku za mlajše invalide. A si predstavljate, da bi bili stari recimo 19 do 20 let in bi morali namesto na fakulteto iti v dom starejših občanov? In da bi tam ostali, do konca življenja? Meni to definitivno ne bi bilo všeč. Hvaležna sem, da so ti časi mimo. Invalidi lahko danes živimo svobodno in običajno življenje. Imamo možnost zaposlitve in enakovrednega šolanja. Tudi gospe, ki sem jo omenila, ni treba več živeti v domu starejših občanov, ampak s svojo družino in asistenti živi v svojem domu.

Vaša dijakinja

 

Za kaj je vzgajanje otrok

Dušan Rutar

Naj najprej povem, za kaj zagotovo ni.

V knjigi, ki bo izšla čez nekaj mesecev, njen naslov je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, podrobneje spregovorim o aporijah in paradoksih vzgajanja otrok v kulturi, ki tako močno poudarja pomen samouresničevanja, včasih za vsako ceno, samoizpopolnjevanja, optimiziranja sebe, delo na sebi, močno voljo, disciplino ter večno iskanje »resničnega sebe«. Na tem kraju najprej spregovorim, kaj vzgajanje otrok ne bi smelo biti, nato pa se lotim vprašanja, za kaj naj bi vzgajanje bilo.