Dr. Dušan Rutar
Tak je napis na velikanskem plakatu. V Sloveniji. Lahko bi bil v slovenščini, a ni. Morda je droben izraz prislovičnega slovenskega hlapčevanja, vendar me ta hip to ne zanima. Morebitnega potrošnika, ki razume angleško, preprosto poziva, naj hoče, zahteva, terja, potrebuje, želi več. Nič novega, kajpak, saj je tak osnovni slogan samega kapitalizma, ki traja že kar nekaj stoletij, pa vendar bi se rad še enkrat lotil razmisleka, kam nas poganja kapitalizem in kako mu svobodno hlapčujemo.Na prvi pogled se zdi, da nas oglas nagovarja k nečemu, kar je pozitivno, dobro, koristno, uporabno. Kupovali naj bi dobrine in blago, ki se jih drži pripisani pomen. A kaj je tako dobrega in pozitivnega, če si človek poleg hlač kaki barve omisli še ene v modri? Kaj tako zelo koristnega je, če so oblikovane po novih merilih in imajo eno gubo več ali pa je drugače obrnjena? Kaj pomeni, da so nove hlače strgane nekoliko drugače kot stare? Kaj je na tem več? In kaj je več, če hočemo poleg hlač še srajco in težko zapestno uro, pa avto in jahto in grad in sužnje in na koncu ves svet?
V orisani perspektivi je filozofija povsem neuporabna, nekoristna in zanjo upravičeno nihče ne mara. Pa vendar vztrajam pri njej. In zanima me drobna misel, s katero se je ukvarjal Nietzsche skoraj vse življenje, jaz pa tudi, odkar sem kot najstnik kupil knjigo Tako je govoril Zaratustra in jo tudi prebral, potem pa jemal v roke vsa ta desetletja, da bi jo tudi doumel.
Nietzscheja torej zanima tale zamisel: umetnost lahko spremeni svet.
Znano je, da filozof ne mara za revolucije in je prepričan, da obstaja sprememba sveta, ki je ne sproži nobena vojna ali revolucija, je pa bistveno boljša od obeh. Omogoča jo umetnost.
Zares velika, pomembna, dobra sprememba v življenju je torej povsem drugačna od te, ki jo zastopa naslovni kapitalistični slogan. Seveda pa je vprašanje, ali jo ljudje sploh hočejo. V svetu, ki ga poganja zamisel, da je dobro hoteti več, je vse v redu, če se ljudje zgolj sprijaznijo z zamislijo, za katero se zdi, da je prijazna, in se naravnajo nanjo tako, da pač hočejo, želijo več in več in več, za vse drugo pa ne skrbijo, saj v takem svetu ni težko hoteti več, če ti vsak dan ponujajo natanko več in je ta več dobesedno povsod okoli tebe.
Kakšen bi bil torej svet, če bi se vsi ljudje držali napisa Go for more? Kako bi živeli? Gotovo drži tole: na voljo bi imeli nove in nove strgane hlače, pa srajce in druge predmete, stvari, storitve in vse drugo. Imeli bi jih neznansko veliko in njihove oblike, njihovi dizajni bi bili vedno nekoliko drugačni. In?
Mene taki predmeti ne zanimajo, me pa zelo zanima sprememba, ki jo je tako sijajno opisoval Nietzsche.
Mislim na ljubezen in umetnost; saj vsak človek nekje v sebi misli na isto, le da je enostavneje hoteti več, kar oglaševalci seveda dobro vedo.
Najprej mislim torej na odnos, ki ga je imel Nietzsche do Wagnerja in njegove glasbe. Kdor bere njuna pisma, mu je jasno, da Nietzsche ljubi Wagnerja in glasbo, ki jo ustvarja. Z Wagnerjem pa je na žalost nekoliko drugače.
Skladatelj ustvarja glasbo, vendar je ne misli v tistem strogem pomenu besede, ki navdušuje Nietzscheja. Potrebuje nove ideje, koncepte, ki jo potrjujejo. Sama se ne more potrjevati, kot pravi Alain Badiou, vendar Wagner na kljub temu misli, da se lahko.
V tem je bistvo, kajti Wagner ne želi, da Nietzsche potrjuje, afirmira njegovo glasbo. Kaj se zgodi na koncu? Razideta se, njune ljubezni ni več, Wagner ustvarja glasbo, s katero zapeljuje množice, glasbo, nad katero se navdušujejo celo nekateri nacisti in sam Hitler, medtem ko se Nietzscheju zmeša in klavrno životari naslednjih enajst let, dokler povsem pozabljen in mizeren ne umre.
Nietzsche hoče potrjevanje samega življenja, volje do moči, ki je drugi izraz za življenje. Najbolj osupljivo spoznanje o zmožnostih človeških bitij pa je, da lahko potrjujejo življenje sredi sveta, v katerem lahko vsi drugi hočejo več istega in se priganjajo k več. Večje osamljenosti in izključenosti si človek sploh ne more predstavljati.
Podobno reče Juda Jezusu v filmu Zadnja Kristusova skušnjava, ki ga režira Martin Scorsese: imela sva svet na dlani, pa si se v zadnjem trenutku umaknil. Izdajalec. In kaj stori Jezus, ko spozna, da ima Juda prav? Z zadnjimi močmi se povzpne na Golgoto in zleze nazaj na križ. Potem reče: dopolnjeno je.
