Dr. Dušan Rutar
Izraz v naslovu današnjega dnevnika je zagoneten. Ljudje ga slišijo sem in tja, toda to je vse premalo. O njem bi morali veliko razmišljati, saj pomembno naddoloča njihova vsakdanja življenja celo takrat, ko tega ne vedo. Kaj se torej dogaja? Naj začnem na začetku. Vsak človek mora hoditi v šolo. Sodobno šolanje je tudi demokratično. Demokratičnost šolanja slehernika pomeni predvsem tole: množično izobraževanje državljanov in državljank odpira vrata sleherniku, da lahko sodeluje v razpravah, debatah in celo polemikah v javnih prostorih. Šolanje naj bi ljudi usposabljalo za vse to, kar v žargonu pomeni, da se pripravljajo na aktivno državljanstvo. Vsak državljan naj bi bil namreč kar se da aktiven; s tem se strinja celo elita. Sedaj pa poglejmo, ali tako sajenje rožic zdrži kritično presojo.
Demokratično šolanje po definiciji zmanjšuje družbene neenakosti, saj spodbuja čisto vsakega človeka k dejavnemu družbenemu življenju in uveljavljanju, to pa vodi h kapitalu, k zadovoljstvu in čisto na koncu k sreči. Aktivni državljani so zato v najboljšem primeru ne le zadovoljni, ampak so celo srečni in imajo kapital.
Na televiziji skoraj vsak teden predstavijo kakega mladega zadovoljnega in nekoliko srečnega človeka, ki je dovolj časa tekal za svojimi sanjami in jih na koncu tudi uresničil, kar pomeni, da sodeluje s kako mednarodno korporacijo in prek nje uveljavlja svoje načrte, ideje ali zamisli in seveda sanje.
Zmanjševanje družbenih neenakosti pa prav tako po definiciji vodi k inkluziji družbenih skupin, ki (še) nimajo dostopa do kapitala in javnih prostorov. Torej smo vsaj v zadnji instanci vsi srečni.
Ali pa tudi nismo. Zakaj nismo?
Na delu je namreč meritokracija. Ves čas se plazi okoli nas kot tat ponoči okoli hiše. Njen princip pa je tale: selekcioniranje ljudi. Čisto preprosto. In kako se selekcionirajo, kako jih delijo?
Tako, da se delijo na dve veliki skupini ljudi: na elite in multitudo. Elita je zgoraj, multituda je povsod drugje. Slednja je samodejno izključena in nima možnosti, da bi nadzorovala administrativne procedure družbenega življenja, saj jih po meritokratskih principih nadzorujejo le najsposobnejši, obenem pa ne more participirati pri upravljanju z javnimi zadevami, saj z njimi, po istem principu, smejo upravljati le najsposobnejši.
Sicer suvereno ljudstvo tako ne more niti upravljati s seboj, saj kratko malo ni sposobno takega upravljanja. Z njim zato upravlja elita, ker so v njej ljudje, za katere velja, da so sposobni upravljati; eni torej upravljajo, ker zanje vnaprej velja, da so sposobni upravljati – in ker so sposobni, tudi zares upravljajo.
Multituda torej nikoli ne bo dobila priložnosti, da bi upravljala s seboj, saj ji elita ne bo dovolila. Demokracija pa je natanko v tem, da si prva tako priložnost preprosto ustvari in ne sprašuje elite, ali sme ali ne, ali je sposobna ali ni.
