Dr. Dušan Rutar
Ogenj je poseben pojav, piše v knjigi Psihoanaliza ognja Gaston Bachelard; to je knjiga, ki jo imam že od nekdaj na posebnem kraju v svoji sobi. Je pojav, ki ga pozna sleherno človeško bitje. Vsakdo ve, kaj vse pomeni sedeti zvečer ob tabornem ognju in poslušati pripovedi ali pa pripovedovati drugim, ki sedijo okoli ognja in se grejejo v hladni noči. Ogenj je namreč živ element in kot tak je univerzalen. Obenem je intimen, pravi Bachelard, kar pomeni, da je v vsakem človeku. Je v srcu čisto vsakega človeškega. Torej je v njegovem srcu nekaj intimnega, nekaj najbolj osebnega, obenem pa je tudi nekaj univerzalnega, večnega in neuničljivega. Vse to je v srcu vsakega človeka in je v srcu vseh ljudi. Gotovo smemo reči, da je prav zato vsak človek enak vsakemu drugemu človeku.
Ogenj je na nebu in je v globinah človeka. Ko se ta obrača k samemu sebi, da bi prisluhnil skrivnostim srca, se sočasno obrača navzgor, da bi prisluhnil skrivnostim vesolja in skrivnostim večnosti. Vsak človek to počne, zato je vsakdo tudi poet.
Ogenj se širi po svoje. Širi se kot toplota. Torej greje vse okoli sebe. In nekateri ljudje so zato kakor ogenj. Ljudje okoli njih čutijo, da jih grejejo. Prav zato so radi v njihovi bližini. Vsakdo se rad greje in vsakdo čuti, kaj pomeni toplina ljubezni.
In prav tako vsakdo ve, kaj pomeni hlad.
Toda ogenj, pravijo, je tudi v peklu. Tam je zato peklensko vroče. Nihče ne želi živeti v peklensko vročem okolju. Človek, ki se opeče, se zato ne želi opeči še enkrat. Ogenj je lahko tudi apokalipsa, nadaljuje Bachelard. Lahko je katastrofa, lahko je čisto zlo, ki uničuje vse pred seboj.
Kdor se igra z ognjem, se zagotovo lahko opeče, vendar je ogenj tudi univerzalni pojasnjevalni princip. Če hočemo kaj razumeti in pojasniti, se preprosto moramo približati ognju, moramo ga znati uporabljati. Človek lahko prižge ogenj v srcih drugih ljudi ne le s pripovedovanjem, temveč tudi z razlaganjem, s pojasnjevanjem, ki se ne imenuje po naključju razsvetljevanje.
Ljudje to potrebujemo. Potrebujemo ogenj in potrebujemo toploto. Potrebujemo drug drugega in potrebujemo to, kar imenuje Bachelard družbena realnost.
Ogenj je namreč bolj družbeni pojav kakor naravni. Kako je to mogoče trditi?
Bachelard odgovarja: zadošča prakticiranje pozitivne psihologije, premišljevanje o strukturah civiliziranega uma in načinih, kako se uči, spreminja in preoblikuje, pa to razumemo. V odnosu do ognja smo namreč vselej spoštljivi, toda spoštovanja se moramo naučiti, in ga ne prinesemo s seboj na svet. Otrok še ne ve, kaj je ogenj, zato se mora tega naučiti.
Ko se naučimo spoštovati ogenj, da se ne opečemo, znamo spoštovati še kaj drugega. Družbena realnost namreč pomeni, da se otrok sprva uči predvsem inhibicij, uči se, kje so meje, spoznava, do kod sme in čemu se mora izogibati. Bachelard ima nedvomno prav, ko poudarja, da ne moremo postati družbena bitja brez prepovedi, brez spoštovanja prepovedi. In se ne moti, ko dodaja pomen inteligence staršev v očeh njihovih otrok.
Spoštovanje je zato ključna določilnica socialnega in družbenega vedenja ljudi in natanko isto lahko rečemo za inteligenco. Nemogoče je vzbuditi spoštovanje pri drugem človeku brez inteligentnega vedenja. Neprimerno lažje je vzbuditi strah, odpor ali celo sovraštvo.
Ogenj je zato metafora za splošno prepoved: neke meje ne bi smeli nikoli prestopiti, če ne želimo biti opečeni. Medsebojni odnosi temeljijo na vsaj intuitivni vednosti o naravi ognja. Ki je, kot sem zapisal, tako v srcu kot v večnosti.
Od tu pa je le korak do ideje komunizma ali skupnega življenja, v katerem ljudje neke meje preprosto nikoli ne prestopijo. Izključen je le tisti, ki jo kljub vsemu učenju prestopa.
Slika: Ogenj (foto: Dušan Rutar)
