Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 16. avgust 2017

Uporaba konja za en dan

Karl Marx v prvem zvezku Kapitala zelo jasno dokaže, da dela delavec pod nadzorom kapitalista, saj mu pripada delavčevo delo. O tem ne more biti nobenega posebnega spora, kajti delavec je blago, ki se prodaja na trgu delovne sile, kapitalist pa je človek z denarjem, ki to blago kupi; kapitalist zato ni nekdo, ki daje delo, saj je trgovec, ki kupuje blago. Ne kupi ga tako, kot so nekoč kupovali sužnje, na primer za vse življenje, tako kot kupimo kak predmet, saj ga kupi za določen čas in sklene z njim pogodbo o plačilu. Najame ga za osem ur dnevno, lahko pa tudi za manj ur. Ali kot piše Marx: kapitalist plača dnevno vrednost delovne sile; uporaba te mu torej pripada za ta dan, tako kakor uporaba vsakega drugega blaga, na primer konja, ki ga najame za en dan. Vsako sprenevedanje je torej odveč. Delavec je kakor konj, ki ga najame lastnik kapitala, da opravi določeno delo. Ko ga opravi, ga kapitalist lahko najame za nov dan, ni pa nujno, da ga. Delavec delo rade volje opravlja, saj dobi za opravljeno delo mezdo. Dobi denar kot univerzalno menjalno sredstvo, s katerim si kupi blago ali dobrine, ki jih potrebuje za preživetje. Vse to je nujno.

Toda kljub taki nujnosti ne morejo vsi ljudje postati delavci, čeprav vsi potrebujejo univerzalno menjalno sredstvo za preživetje in bi radi delali. Zakaj ne morejo postati?

Nekateri ne morejo postati delavci zato, ker imajo posebne potrebe. Te ima v taki ali drugačni meri sicer vsak človek, toda nekatere ljudi posebej zaznamujejo in rečejo, da imajo take potrebe, kot da bi obstajale poleg vseh različnih potreb še te, ki se imenujejo posebne.

Na prvi pogled je videti, da je dobro imeti posebne potrebe, toda izkaže se, da vendarle ni tako zelo dobro. Kdor jih ima, jih lahko zadovoljuje sam ali pa za njihovo zadovoljevanje potrebuje drugega človeka, ki mu je na voljo ali pa mu tudi ni. Včasih potrebuje tudi posebne prilagoditve okolja, da jih lahko zadovoljuje; obstajajo celo primeri, ko jih kljub vsemu nikakor ne more zadovoljevati in končno zadovoljiti.

Zakaj je vse to pomembno?

Pomembno je, ker živimo v kapitalističnem svetu, v katerem nas zastopniki propagande dnevno prepričujejo, da je kapitalizem prav poseben sistem družbenega življenja.

Pravzaprav je tako zelo poseben, da lahko vsak človek teka za svojimi sanjami in jih uresničuje; tako pravijo. Teka lahko na primer ameriški predsednik, nekoč je tekal Hitler, tekajo lahko tudi tajkuni, pa nogometaši, izdelovalci kiča, plastičnih igračk ali izdelovalci orožja za množično uničevanje.

En tank na primer, ki tehta nekaj deset ton in lahko divja po svetu s hitrostjo sto kilometrov na uro, porabi tako veliko energije za prazen nič, da moramo govoriti o razmetavanju z njo, medtem ko milijoni ljudi nimajo niti dostopa do energije, kaj šele, da bi jo razmetavali naokrog.

Številni ljudje torej tekajo za svojimi sanjami in jih uresničujejo, medtem ko nekateri s posebnimi potrebami ne morejo dobiti dela, čeprav včasih pokažejo na televiziji tudi koga, ki je uspel doseči svoje sanje in so ga na primer slepega in hromega privleki na vrh Himalaje.

Nekatere sanje so res bizarne in včasih je vtis, da je mogoče zadovoljiti še tako nore sanje, le teh, ki so daleč najbolj normalne, ni mogoče. In katere so?

To so sanje o egalitarnosti, demokraciji, solidarnosti, resnicoljubnosti in enakosti inteligenc. Zares nenavadno.

Ali kot pravi Marx: delavec povsod kreditira kapitalista. Nekateri ljudje kljub temu ne morejo postati niti blago, ki se prodaja na trgu, da bi ga kdo kupil. Delodajalci se sicer imenujejo delo-dajalci, tisti, ki dajejo delo, toda resnica je, da delo dajejo delavci, ki ustvarjajo vrednost. Toda v kapitalizmu ni dela za vse ljudi, ni ga niti za te, ki imajo posebne potrebe po delu.

Slika: Eden in drugi (foto: Dušan Rutar)