Toda kljub taki nujnosti ne morejo vsi ljudje postati delavci, čeprav vsi potrebujejo univerzalno menjalno sredstvo za preživetje in bi radi delali. Zakaj ne morejo postati?
Nekateri ne morejo postati delavci zato, ker imajo posebne potrebe. Te ima v taki ali drugačni meri sicer vsak človek, toda nekatere ljudi posebej zaznamujejo in rečejo, da imajo take potrebe, kot da bi obstajale poleg vseh različnih potreb še te, ki se imenujejo posebne.
Na prvi pogled je videti, da je dobro imeti posebne potrebe, toda izkaže se, da vendarle ni tako zelo dobro. Kdor jih ima, jih lahko zadovoljuje sam ali pa za njihovo zadovoljevanje potrebuje drugega človeka, ki mu je na voljo ali pa mu tudi ni. Včasih potrebuje tudi posebne prilagoditve okolja, da jih lahko zadovoljuje; obstajajo celo primeri, ko jih kljub vsemu nikakor ne more zadovoljevati in končno zadovoljiti.
Zakaj je vse to pomembno?
Pomembno je, ker živimo v kapitalističnem svetu, v katerem nas zastopniki propagande dnevno prepričujejo, da je kapitalizem prav poseben sistem družbenega življenja.
Pravzaprav je tako zelo poseben, da lahko vsak človek teka za svojimi sanjami in jih uresničuje; tako pravijo. Teka lahko na primer ameriški predsednik, nekoč je tekal Hitler, tekajo lahko tudi tajkuni, pa nogometaši, izdelovalci kiča, plastičnih igračk ali izdelovalci orožja za množično uničevanje.
En tank na primer, ki tehta nekaj deset ton in lahko divja po svetu s hitrostjo sto kilometrov na uro, porabi tako veliko energije za prazen nič, da moramo govoriti o razmetavanju z njo, medtem ko milijoni ljudi nimajo niti dostopa do energije, kaj šele, da bi jo razmetavali naokrog.
Številni ljudje torej tekajo za svojimi sanjami in jih uresničujejo, medtem ko nekateri s posebnimi potrebami ne morejo dobiti dela, čeprav včasih pokažejo na televiziji tudi koga, ki je uspel doseči svoje sanje in so ga na primer slepega in hromega privleki na vrh Himalaje.
Nekatere sanje so res bizarne in včasih je vtis, da je mogoče zadovoljiti še tako nore sanje, le teh, ki so daleč najbolj normalne, ni mogoče. In katere so?
To so sanje o egalitarnosti, demokraciji, solidarnosti, resnicoljubnosti in enakosti inteligenc. Zares nenavadno.
Ali kot pravi Marx: delavec povsod kreditira kapitalista. Nekateri ljudje kljub temu ne morejo postati niti blago, ki se prodaja na trgu, da bi ga kdo kupil. Delodajalci se sicer imenujejo delo-dajalci, tisti, ki dajejo delo, toda resnica je, da delo dajejo delavci, ki ustvarjajo vrednost. Toda v kapitalizmu ni dela za vse ljudi, ni ga niti za te, ki imajo posebne potrebe po delu.
Slika: Eden in drugi (foto: Dušan Rutar)
