Dr. Dušan Rutar
Mediji imajo silno radi razmišljanje, kakšne so navade uspešnih ljudi. Popisujejo in fotografirajo jih na dolgo in široko, razkošno jih predstavljajo, uspešni ljudje jim jih kajpak rade volje razkrivajo, navadni ljudje pa … No, navadni ljudje na žalost pogosto sklepajo takole: če se bom navzel navad uspešnih ljudi, bom čez čas tudi sam uspešen. Čarovnija pa v resnici ne deluje, kajti uspešni ljudje imajo te in one navade, med katerimi so tudi take, ki jih nikakor ne bi želeli razkriti javnosti, in jih seveda tudi zares ne razkrijejo, ljudje z enakimi navadami pa niso nujno uspešni. Uspešni ljudje torej niso uspešni zaradi navad, saj so dejavniki uspešnosti isto drugje, in pogosto imajo čisto navadne navade, kakršne imajo tudi drugi ljudje, zato ni razloga, da bi jih obešali na veliki zvon. Poleg tega je uspešnost naključna ali arbitrarna. Zakaj na primer velja, da je uspešen fuzbaler, ki ga kupi klub za sto milijonov evrov, ne pa kmet, ki sicer ne zna brcati žoge, zato pa zna pridelati dovolj hrane zase in za tisoče drugih ljudi? In zakaj so tako pogosto uspešni ljudje, ki znajo prodajati izdelke sumljive kakovosti, voditi nekaj časa velike korporacije, dokler te ne zaidejo v gigantske dolgove, da jih morajo znova in znova reševati, niso pa uspešni delavci, ki znajo delati z lastnimi rokami, preživeti z nekaj stotaki na mesec, vzgojiti svoje otroke in jih dobro pripraviti za življenje v brutalnem svetu, da so pošteni, iskreni, resnicoljubni in empatični? Poleg vsega sem za povrh zadnjič slišal tale oglas: pevec X je pravkar izdal deset novih uspešnic. Ni mu torej treba počakati, da bodo njegove pesmi morda postale uspešnice, kot bi razmišljal vsak človek z zdravim razumom, ampak so to že vnaprej, še preden jih je sploh kdo slišal. Kot da bi poleg različnih pesmi obstajale tudi take z nalepko uspešnica. In kot da obstajajo pevci, ki izdajajo zgolj uspešnice, ne pa tudi drugih pesmi. Na delu je čaranje, za katerega skrbijo, kot da bi sicer ljudje spregledali resnico. Ponujajo jim narejene misli in jim prek medijev prišepetavajo, naj jih zgolj molče sprejmejo. In navade ljudi sploh niso pomembne, saj zato se tudi imenujejo navade. So navadne in ljudje so nanje preprosto navajeni. Zanje rutinsko skrbijo in tako rekoč ne živi človek, ki ne bi imel navad in ne bi bil navajen na vsakdanje rutine. Kljub temu zelo redko naletite na medijsko zgodbo, ki bi imela naslov Navade navadnih ljudi, ki niso uspešni.
Vsakdanje življenje v kapitalizmu je podrejeno zahtevam. In morda je izjemno pomembno spoznanje, da ni podrejeno zahtevi, da bi ljudje prepoznali značaj in naravo samih zahtev. Torej smemo reči, da je podrejeno zahtevam, ki jih je treba zgolj ubogati. Morda tudi zato navijajo, da ljudje tekajo za svojimi sanjami, namesto da bi se vprašali, ali je tako tekanje sploh smiselno.
V naslednjem šolskem letu bom imel po Sloveniji množico predavanj s področja sodobne kognitivne znanosti in nevroznanosti. V bistvu bom zagovarjal najnovejša spoznanja o delovanju človeških možganov. In mednje zagotovo sodijo dokazi o njihovih izjemnih zmogljivostih, ki daleč presegajo vsakdanje navade, rutine in celo tako imenovano kritično mišljenje, zato predstavljajo metakognitivne zmožnosti ter zmožnost za kreativno definiranje problemov in njihovo reševanje tako izvrstne vzvode za človekovo delovanje, da jih nikakor ne bi smeli reducirati na zmožnosti, potrebne za uspešno kapitalistično delovanje in življenje, pospremljeno z navadami uspešnih.
Mirno lahko rečem, da je v življenju zares uspešen šele človek, ki se odreka klišeju, kaj v kapitalizmu sploh pomeni biti uspešen, in zna povedati, čemu se odreka, poleg tega pa ponudi sotrpinom drugačno, boljšo definicijo same besede uspeh.
