Dr. Dušan Rutar
Barbara Ehrenreich je pred leti zapisala nekaj, o čemer bi moral razmišljati vsak resen človek, zlasti pa bi morali o tem vnovič razmisliti ljudje, ki kujejo v zvezde filantropijo, filantrope, donatorje in milijarderje, ki sem in tja dajo od sebe nekaj denarja v dobrodelne namene, potem pa jih na vsa usta hvalijo, včasih pa se hvalijo kar sami. Zapisala je tole: največji filantropi in donatorji na tem svetu so delavci. In največji izmed njih so revni delavci. Zakaj? Ker delajo za mizerno plačilo, da je drugim ljudem dobro. Pomislite na čistilke, kuharje, natakarje, negovalke, odnašalce smeti, čistilce kanalizacijskih cevi, ljudi, ki delajo na plantažah, nočne portirje, rudarje, delavce za tekočimi trakovi, v čistilnih napravah, gozdovih, jamah in drugje, gradbene delavce, ki delajo poleti na 35 stopinjah v senci in polagajo asfalt, zidajo hiše in obnavljajo strehe, pa prostovoljne gasilce, ki gasijo zastonj poletne požare, in vse druge.
To so ljudje, ki živijo pogosto v bednih stanovanjih, za katere plačujejo visoke najemnine, da drugi ljudje živijo v čistem, urejenem in lepem okolju; ljudje, ki zanemarjajo lastno zdravje, ker delajo v vročini, mrazu, z nevarnimi snovmi, ponoči, ko ljudje sicer spijo, da je drugim ljudem udobno, da so zdravi in da se dobro počutijo; ljudje, ki jedo poceni in zanič hrano, da imajo drugi ljudje na voljo dobrine, s katerimi povečujejo lastno blaginjo; ljudje, ki trpijo pri delu, da drugi ljudje ne bi trpeli; ljudje, ki zanemarjajo družinsko življenje, da živijo druge družine urejeno in zdravo življenje ter uživajo v pristnih medsebojnih odnosih in vzgajajo mladež; ljudje, ki prenašajo bolečine, da drugih ljudi, za katere delajo, ne bi bolelo; ljudje, ki se odrekajo lastnim željam, da se drugim ne bi bilo treba.
In včasih, ampak res samo včasih se oglasijo in ponižno prosijo za kak evro več, potem pa nanje planejo kot plenilci pripadniki elite, delodajalci, managerji, bankirji in drugi bogataši, med njimi je celo kak akademski levičar, in jim očitajo, da so pohlepni, pogoltni in da bi morali biti zadovoljni, ker je dober delavec poceni delavec, poleg tega pa je še srečen, da v teh težkih časih sploh ima delo.
Obenem zatrjujejo, da moramo v enako težkih časih nadvse bogate menedžerje, bankirje in nekatere strokovnjake bajno bogato plačevati, da nam ne pobegnejo v tujino, da so motivirani za delo in da ga opravljajo kakovostno, se pravi, tako, kot je treba in je tako ali tako pričakovano.
Vsi ti delavci, ki so v resnici filantropi in donatorji brez primere, so brezimni, javnost zanje ne ve, medtem ko za bogate donatorje vedo vsi, ker jim mediji jedo iz rok in jih slavijo na vse kriplje.
V kakšnem svetu torej živimo, če hvalijo napačne ljudi in zanemarjajo te, ki ustvarjajo vrednost, če je očitno, da so vlade največkrat na strani privilegiranih, bogatih in vplivnih, kot je večkrat rekel Howard Zinn, če je jasno že zdravemu razumu, da niso nevtralne in da ne skrbijo za vse državljane enako, če je enako očitno, da brez milijonov filantropov, o katerih sem spregovoril, življenje, kakršnega poznamo, sploh ne bi bilo mogoče, obravnavajo pa jih, kot da ne obstajajo in so zgolj strošek za uboge delodajalce?
Naivni ljudje pa so še vedno prepričani, da ima vlada dobre namene in da v njej niso zlobni ljudje, da imajo tudi bankirji dobre namene in delodajalci tudi pa menedžerji in direktorji in vsi drugi. No, jaz že dolgo nisem prepričan, da je to res in da imajo vsi ljudje vselej dobre namene. Zatrjujejo, da nočejo ničesar slabega, ker se tako vselej reče in je všečno za ušesa, toda vem, da ni nujno, da vedo, kakšni so njihovi resnični (nezavedni) nameni in interesi. Za človeka, ki zatrjuje, da nima slabih namenov, še ne moremo avtomatično reči, da ima dobre.
Naj za konec še enkrat navedem Howarda Zinna: če obstajajo v občestvu resni problemi, jih ne bo rešila vlada in ne bo jih rešilo, kar piše v zakonu; rešilo jih bo, kar bodo naredili ljudje. Demokracija pač ni to, kar dela vlada, demokracija je to, kar delajo ljudje.
