Špela Razpotnik
(...)
The nobodies: nobody’s children, owners of nothing. The nobodies: the no ones, the nobodied, running like rabbits, dying through life, screwed every which way.
Who are not, but could be.
Who don’t speak languages, but dialects.
Who don’t have religions, but superstitions.
Who don’t create art, but handicrafts.
Who don’t have culture, but folklore.
Who are not human beings, but human resources.
Who do not have faces, but arms.
Who do not have names, but numbers.
Who do not appear in the history of the world, but in the police blotter of the local paper.
The nobodies, who are not worth the bullet that kills them.
Tako piše Eduardo Galeano, priznani urugvajski pisec, v odlomku iz pesmi The Nobodies (Los Nadies), katere angleški prevod mi služi za iztočnico današnjega razmisleka.
Od nekdaj sem ena tistih, ki jo (morda romantično) privlači vse, kar je romskega, četudi v stiku z vsakodnevnim življenjem Romov umanjka še tako bežen kanček romantike, je pa zato prisoten stalni gnev zaradi zavrženosti in odsotnosti možnosti živeti kolikor toliko dostojno življenje.
... Who are not, but could be.
Ko prebiram delo Isabel Fonseca, Pokoplji me pokončno, nekakšno etnografsko poročanje o bivanju z več kot ducat različnimi romskimi skupnostmi pretežno vzhodne Evrope, vendarle požiram vsebino in se prepoznavam, identificiram: Romi nikoli niso razvili sožitja z zemljo kot obdelovalno površino; živijo z lastnimi predstavami o urejenosti in čistosti; izkoreninjeni; celo brez želje vedeti pravo resnico o svojem izvoru, ki je tako ali tako vselej lahko le konstrukt, poenostavitev; brez lastne religije, brez lastne svete knjige,
... Who don’t have religions, but superstitions. ...
... brez lastnih junakov, z besednjakom, nabranim in prilagojenim na poti, malo od tu in malo od tam, ki potom nekakšne lingvistične paleontologije priča o tem, kod vse so hodili, kje vse bili zatirani in zasužnjeni, dokler niso številni od njih na Balkanu in okrog njega našli nek približek svojega doma ... a tudi tu ostali vselej preganjani, krivi, dolžni, sumljivi, umazani, leni ter neuporabni za izkoriščevalsko delo ...
... Who are not human beings, but human resources.
Odkar imam na območju Ljubljane nekoliko več stika z nekaj Rominjami in Romi, se mi slika Romov in romskosti vztrajno maje, a strast, razumeti, ne popusti, četudi je celovita in zaokrožena ideja vedeti načeta na vseh koncih.
Ena od tem, ki me pri srečevanju z Romi, ki bivajo Ljubljani in so potomci priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, posebej vznemirja, je tema jezika. Romi, živeči v glavnem mestu, so razseljeni po raznih bivalnih enotah mestnega obrobja in ne bivajo v strnjenih romskih skupnostih, kot nekoč ali še danes v drugih delih Slovenije. Jezik, ki ga mnogi doma govorijo, je mešanica besed jezikov nekdanje Jugoslavije, slovenskih besed, romskih skorajda ni vmes. Redki iz mojega kroga znancev so, ki romsko še razumejo, še redkejši tisti, ki romsko tudi govorijo. Ideja, ki jo je pretekli socialistični sistem uveljavljal, tudi v tedanji Jugoslaviji, je bila nekakšna asimilacija, oblikovanje nove nacije, jugoslovanske, s skupno, delavsko identiteto.
... Who do not have faces, but arms.
Romski jezik ni bil deležen veliko pozornosti, še več, v marsikaterem okolju izven razmeroma zaprtih romskih skupnosti je bil zasramovan, nedovoljen, tabuiran. Z nekoliko poenostavitve bi lahko rekli, da je zanimal edinole redke antropologinje, akademike, jezikoslovke, redke iskalce mejnega in nenavadnega.
...Who don’t speak languages, but dialects.
V uradni politiki, ne izobraževalni ne kaki drugi, romski jezik ni imel prostora. Gibanje selitev Romov se ni znašlo v nobenem uradnem atlasu, ne zgodovinskem, ne geografskem, tudi o kulturi Romov ni govora onstran posamičnih, bolj ali manj površinskih folklornih obeležij.
... Who don’t have culture, but folklore.
In tako vse do danes. Romi so tudi v Sloveniji nadpovprečno zastopani v raznih kazenskih institucijah, bodisi za mlade (prevzgojni dom), bodisi za odrasle (zapori), nadpovprečno pa so zastopani tudi v šolah s prilagojenimi programi oz. nižjim izobrazbenim standardom.
...Who do not appear in the history of the world, but in the police blotter of the local paper.
A to dejstvo strokovno do zdaj ni nikogar zares zanimalo. Znotraj institucij so številke, posamični (ahistorični) primeri, prizma njihove kulturne in zgodovinske deprivilegiranosti stroki ostaja tabuirana, zaprta, skrita tema, o kateri se ne govori.
... Who do not have names, but numbers.
V preteklih letih sem marsikdaj na lastna ušesa od različnih zaposlenih v penalnih ali vzgojno-izobraževalnih ustanovah slišala, da v njihovih ustanovah ni zaželeno, da bi se Romi med seboj pogovarjali romsko. Ponekod je to (bil) celo povod za sankcije. Na začudeno vprašanje, čemu, sem dobila odgovor, da tako poskušajo preprečiti, da bi se med seboj dogovarjali v jeziku, ki ga osebje ne razume. To me spomni na nekje prebrano zgodovinsko dejstvo, da so romski jezik v preteklosti marsikje stigmatizirali kot jezik prevarantov in tatov in ga podobno (zmotno) kot očitno še dandanes razlagali kot latovščino, namenjeno temu, da bi se prevaranti na tajno dogovorili, kako bodo na led speljali privilegirano domače prebivalstvo. Z zgodovino iz oči v oči, si mislim, neverjetno a resnično, ničesar se nismo želeli naučiti iz preteklih napak, grozot, morij.
Nezaželenost romskega jezika je prepogosto brezsramno očitna tudi v drugih okoljih, šolah, vrtcih, drugih javnih ustanovah, pravzaprav so v naši novejši zgodovini in sedanjosti redko posejana in nepovezana okolja, kjer je ta zaželen in živi (nekatera kulturna društva, medijske iniciative, redki vzgojno izobraževalni ali umetniški projekti). Žal ta niso imela toliko moči, da bi mu omogočila azil, kjer bi lahko preživel.
Vrnimo se k našim, ljubljanskim Romom in Rominjam, denimo k otrokom. Posamezne strokovnjakinje ali strokovnjaki, ki prihajamo z njimi v stik, se začudeno sprašujemo, kako je mogoče, da imajo težave z govorom in posledično z učenjem, usvajanjem znanja, potrebnega za napredovanje v obstoječem izobraževalnem sistemu, kar naj bi bil predpogoj za avtonomno in dejavno sodelovanje v skupnosti. Iz različnih družin prihajajo podobne zgodbe. Stari starši so še znali romsko, a svojega jezika v javnosti niso govorili, saj je veljal za nezaželenega. Rje so uporabljali osiromašen jezik držav, skozi katere so se selili in tako je še danes. Otroci, ki so danes šolajoči se, vnuki teh priseljencev v Slovenijo, ne govorijo romsko, a tudi slovensko ne, tudi hrvaško, bosansko ali srbsko ne. Govorijo (z našega vidika) osiromašeno mešanico teh jezikov, kar zanje predstavlja hendikep že v izhodišču.
Ko sem se o tem pogovarjala z eno od mater, je ta izrazila domnevo, da imajo njeni otroci morda priraščen jezik, ki jim onemogoča govorni razvoj, primerljiv z ostalimi vrstniki. Hipoteza je možna, a verjetno bi logopedinje, ki te otroke obravnavajo, do zdaj to že opazile. Mati še vedno meni, da bi bilo potrebno zgolj prirezati priraščen jezik in bi se težave z govorom čudežno rešile.
Od tega pogovora dalje se ne rešim metafore o rezanju jezika, ki se je v mojem premlevanju prevedla v predpostavko, da smo priče ne priraščenemu, pač pa odrezanemu jeziku neke skupnosti, stoletja teptane in degradirane, zasramovane ali paternalizirane. Kot so bili določeni jeziki nezaželeni in celo prepovedani v neslavni zgodovini, v času nacizma in fašizma, so očitno prepovedani še danes. Romski jezik (in s tem obstoj Romov) je sistematično šikaniran s pomočjo cele vrste ne-politik, med drugim z bolj ali manj dobrohotnimi pedagoškimi prijemi, tudi vključevanja, predvsem pa asimilacije. Žal pa nam kot skupnosti, kot državi, asimilacija ni uspela v enem delu: Uspešno smo odrezali, kar smo pojmovali za nevredno (romski jezik in pripadajoč način bivanja), v zameno pa nismo ponudili česa drugega, kot, žal, premnogokrat, le osamljena mesta nekje na skrajnem robu, v zavodih, zaporih in podobnih čakalnicah na neenakopravno smrt.
... dying through life, screwed every which way.
