Dr. Dušan Rutar
Sir Michael Anthony Eardley Dummett, ki je bil filozof, je pred desetletji zapisal o nekem drugem filozofu, ki je bil tudi matematik, njegovo ime je Friedrich Ludwig Gottlob Frege, tole: šele s Fregejem je postalo jasno, kaj je cilj filozofije – njen cilj je analiziranje strukture misli; in edina ustrezna, prava metoda za analiziranje misli je analiziranje jezika. Ni pomembno, ali se kdo strinja s filozofom ali ne, kajti zares pomembno je, da je v približno istem času kot Frege (1848 – 1925) živel in deloval Sigmund Freud (1856 – 1939), ki je trdil natanko isto, a ni bil filozof: bodite pozorni na besede, ki jih uporabljate, saj ne vplivajo le na vas, ampak lahko močno vlivajo tudi na druge ljudi, kajti ljudje smo bistveno simbolna bitja ali bitja jezika. Ali so ljudje navadno pozorni na svoje besede in na besednjak, ki ga uporabljajo? V glavnem še vedno niso, čeprav je minilo že sto let, kar sta Frege in Freud dokazala pomen rabe jezika za medsebojne odnose in razumevanje sveta, ker so preprosto preveč egocentrični in zaverovani v iluzije. A kot rečeno: uporabljene besede ne vplivajo le nanje, temveč vplivajo tudi na druge. Pozitivno, lahko pa tudi zelo negativno. Ceno je vselej treba plačati, pa če to hočejo ali ne. Te dni imam veliko predavanj po slovenskih šolah. Vsak dan sem v kakem drugem slovenskem kraju in vsak dan predavam drugim učiteljem oziroma ravnateljem. Izkušnje so izjemno raznolike in zanimive. Med njimi pa so tudi take, ki terjajo nadaljnje analize. Neki intelektualec, ki sicer vsak dan dela z mladino, ki mu je zaupana, je oni dan po predavanju pristopil k meni in rekel, da se ne more strinjati s tem, kar sem povedal. Ker sem povedal več stvari, sem ga poprosil, naj bo natančnejši, saj se sicer ne moreva resno pogovarjati.
Skušal je biti natančnejši, očitno je postalo, da je preslišal večino tega, kar sem povedal, in je rekel: če se otroci dolgočasijo v šolah (o tem sem res govoril, ker raziskave dokazujejo, da se pogosto dolgočasijo trije od štirih, kar je alarmantno dejstvo), se morajo sami potruditi in se s tem sprijazniti ali pa najti način, da se ne bodo več dolgočasili. Vprašal sem ga, koliko možnosti po njegovem imajo, saj so odvisni od tega, kako učitelj poučuje, vodi ure, kako je tudi sicer strukturirano delo v šoli, a je vztrajal, da je to problem vsakega posameznega učenca. Potem sem omenil, da je v razredu učitelj tisti, ki bi moral znati voditi uro tako, da ne bi bila dolgočasna, ker je taka njegova pedagoška dolžnost, saj zato je pa hodil za davkoplačevalski denar na univerzo, da bi se naučil, kako se to dela, a se še vedno ni vdal, dokler ni na koncu razgovora dodal, da je v življenju pač tako, da se včasih tudi dolgočasimo in da je to dejstvo treba preprosto sprejeti, saj se ne dolgočasijo le otroci, ampak se dolgočasijo tudi odrasli ljudje.
Nadaljnje pogovarjanje kajpak ni bilo več mogoče, kajti tak način razmišljanja tega ne dovoljuje. Čisto na koncu je namreč sklep: svet je, kakršen je, sprijaznimo se z njim.
Bistvo, samo jedro človeških eksistenc pa je, da se človek ne more sprijazniti na tak način niti tedaj, ko se hoče. Dokler je živ in dokler se ni povsem vdal, je namreč v njem nemir, je gibanje, zaradi katerega ve, da ga nekaj žene naprej, da želi nekaj novega, drugačnega. Ni treba biti Freud, da bi to dojel.
Če ima človek kako posebno potrebo, potem sem jo pravkar opisal. Res pa je tudi, da konservativci vedno znova skušajo ustaviti ljudi, da bi bili pasivni ali da bi v najboljšem primeru hoteli le več istega. Najbolj žalostno pri tem pa je, da so med njimi tudi vzgojitelji in učitelji.
