Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 04. avgust 2017

Hegel o ljubezni do vednosti

Dr. Dušan Rutar
Ob prebiranju študijske literature se človeku nehote utrne spoznanje, kako pomembni in dobro premišljeni so veliki ideali človeštva o ljubezni, krepostnem življenju, vrednotah, spoznavanju samega sebe in resnice, medsebojnem potrjevanju, egalitarnosti, solidarnosti, demokraciji, bojih za univerzalno emancipacijo, kako izjemno natančno je na primer Hegel premišljeval o potrebi človeških bitij po medsebojnem, vzajemnem prepoznavanju, po prizadevanjih, da bi živeli v občestvih brez gospostva in hlapčevanja, obenem pa udarja kot strela z jasnega, kako prazni so slovenski politiki, ki tvorijo oblast in elito v tej deželi, kako votle so njihove besede, ki jih človek ugane že vnaprej, saj vedno znova uporabljajo enake besede in besedne zveze, pa naj gre za gospodarstvo, migrante ali begunce, prekarno delo, okoljske katastrofe, zdravje ljudi in čakalne dobe, podnebne spremembe ali preproste kraje, ki jih zmorejo nebodijihtreba na visokih položajih.
A nič kaj dosti bolje ni, ko človek pomisli na volivce, ki bodo kmalu odšli na volitve – in izbrali iste ljudi, da bodo še enkrat zavrteli isto kolo in tako dalje v nedogled.

Kje so zamisli, kje so koncepti, ki jih razvijajo odlični ljudje leta in stoletja in tisočletja? Koliko puhlic se mora še zvaliti čez ljudi, da bodo začeli misliti? Kako obsežne morajo biti podnebne katastrofe, da bodo enkrat nehali neproduktivno dvomiti in na pamet govoriti, da se vsi znanstveniki ne strinjajo med seboj in da je še veliko odprtega na tem področju? Koliko tovarn, ki imajo vse po vrsti v svojem imenu besedico eko, mora še zgoreti in koliko tisoč ton odpadkov moramo še poslati v zrak, v reke in zemljo, da bodo končno rekli, da imajo nekaterih zadev čisto dovolj in da tako naprej ne gre več, ker preprosto ne bodo dovolili, da bi se kolo še vrtelo v prazno in da bi nam obenem govorili, kako vse raste in za kaj vse je to dobro?

Človek pa se zlasti vpraša, kam je izginilo postavljanje dobrih vprašanj, kdaj se je zgodil obrat h kopičenju nepotrebnih informacij, zakaj je tako malo razmišljanja v pravem pomenu besede, zlasti med politiki in oblastniki, ki nam vladajo, zakaj prenašamo prazno čvekanje, nerazumno govorjenje, logične napake in celo neumnosti.

Zdi se namreč, da je vse pomembneje, kaj kdo čivkne in kakšno mnenje spusti v medmrežni prostor, kjer naprave mehansko štejejo število obiskov in sledilcev, kakšen vtis naredi, kako je videti, kakšne obleke nosi, kako težka ali pa draga je zapestna ura, ki jo ima na roki, da torej ni pomembno poglobljeno razmišljanje o zadevah in da zadošča že čisto površinsko mnenje, za katerega ni potreben nikakršen kognitivni napor, saj ga človek pobere mimogrede.

Kje je danes slavna Heglova ljubezen do spraševanja in resnice, pa Kantovo razglabljanje o naravi kategoričnega imperativa in moralnega vedenja, pa čistega uma in njegovih antinomij? Kako to, da dovolimo, da nam vladajo ljudje, ki v javnosti ne povedo tako rekoč ničesar, saj uporabljajo v glavnem puhlice, prazne fraze, klišeje, vedejo pa se nemoralno, kar pomeni preračunljivo, konformistično in včasih prav podrepno, saj ves čas tuhtajo, kako bi se obdržali na oblasti, ki prinaša tudi veliko denarja?

Sklepati smemo namreč takole: vodenje države je izjemno kompleksno, zahtevno in zapleteno delo – tako kognitivno kot fizično. Do določene mere je psihološko razumljivo, da skušajo biti oblastniki blizu ljudem, kot pravijo, vendar za to ni nobenega posebnega in zares dobrega razloga. Njihova dolžnost je namreč zlasti vodenje države in skrb za obče dobro, ne pa približevanje ljudem, saj tako delovanje ne rešuje resnih problemov, s katerimi se spopadajo, pa če je na prvi pogled še tako prijazno.

Če izključimo iz svojega delovanja zahtevno razmišljanje in resno ukvarjanje z zapletenimi problemi, s katerimi se srečujemo skoraj vsak dan, če mislimo, da je vse vselej mogoče reševati z vraževerjem, z vero, z mnenji in s površinskim poznavanjem zadev, ali pa če mislimo, da se bodo zadeve rešile kar same od sebe, se ne le motimo, temveč smo na resni poti v resne težave.

Slika: Na obzorju (foto: Dušan Rutar)