Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 07. avgust 2017

Onkraj psihologije posebnih potreb

Dr. Dušan Rutar
Mary Douglas je nekoč rekla: psihologi so institucionalno nesposobni zapomniti si, da so ljudje družbena bitja. V trenutku, ko to vendarle spoznajo, vse skupaj že tudi pozabijo. Sam se strinjam z njo, zato sledi tale dnevniški zapis. Obstajajo skupne, družbene pripovedi, ki si jih ljudje delijo in skozi katere zaznavajo svet, ga razlagajo in jih uporabljajo kot izhodišča za svoje delovanje. Pred vsakim posameznikom obstajajo take pripovedi.

Naloga strokovnjakov je tudi ta, da maskirajo, kot bi rekla Derrida in Foucault, določeno resnico nerazuma, ki se širi v družbenem polju in vpliva na ljudi.

Prava, ključna vprašanja inkluzije zato niso, kdo ima posebne potrebe in kako jih zadovoljevati, kakšne so diagnoze posameznikov in kateri specialisti jih znajo zdraviti. To so sicer koristna in dobra vprašanja, ko obravnavamo posameznika v zelo omejenem prostoru, kot se reče, in mu skušamo pomagati, toda v nadaljevanju in dolgoročno so najbolj produktivna tale vprašanja: Kdo uživa kulturni prestiž, kdo je politična avtoriteta, kdo ima dostop do korporativne moči in osebnega premoženja, kdo ima moč in vpliv? In kdo vsega tega nima, seveda.

Številni ljudje so kljub temu še vedno prepričani, da so družbene hierarhije naravne, potrebne in neizogibne. Zaradi njih mnogi trpijo, toda trpljenje po navadi prepoznavajo kot problem posameznika, ki naj ga reši – skupaj s kakšnim psihologom ali drugim strokovnjakom na primer.

Tak pristop ima tudi dobre plati in pozitivne učinke, toda v končni fazi je preprosto prekratek.

Ne vemo natančno, koliko ljudi preganja v življenju občutek praznine, nemoči, obupa in jeze, vemo pa, da je na svetu dosti premalo psihologov in drugih strokovnjakov, da bi rešili vse posameznike. In tudi če bi jih, se družbene razmere ne bi spremenile, kajti kapitalistično življenje sili danes ljudi, da delajo dlje in v bolj tekmovalnem ozračju kot nekoč, spremembe posameznikov pa ne bi pomenile tudi sprememb kapitalističnih zakonitosti.

Namesto pozornosti na skrb posameznikov zase bi morali zato podpirati in spodbujati razmišljanje o materialnih pogojih družbenega življenja ljudi in možnostih zaposlovanja. Žalosten primer je Venezuela.

Skorajšnje raziskave so pokazale, da so trije ljudje od štirih v tej državi v zadnjih treh letih izgubili v povprečju po več kot osem kilogramov telesne teže, ne da bi se kdo odločil za shujševalne diete. Nobena psihologija jim pri tem ne more pomagati, kar je bržčas očitno.

Tragičnost trenutnega življenja v Venezueli je tudi tale: če ne pripadaš ozkemu krogu elite, ki podpira predsednika Madura, si pogosto neprostovoljno lačen, pogosteje si bolan in tvoja pričakovana življenjska doba se korenito znižuje. In stokrat verjetneje kot v drugih razvitih državah je, da se že spočeti otroci sploh ne rodijo, ker umrejo že v maternici.

To so seveda skrajni primeri, ki pa na žalost dobro ponazarjajo, kako hitro se življenje v kapitalizmu obrne v napačno smer, čeprav tega nihče izrecno ne želi in ne podpira, saj kapitalisti niso zlobni ljudje.

Venezuela je primer države, ki ima izjemna naravna bogastva, saj je bogata z nafto. Obenem pa je tudi primer države, v kateri so pred leti bistveno premalo vlagali v ljudi, če lahko tako rečem, v njihov razvoj, v razvoj njihovih veščin, njihovega blagostanja, prav tako premalo pa so tudi vlagali v razvoj novih industrijskih izdelkov, novih tehnologij.

Vse to so prepuščali kapitalizmu, kot pravijo v žargonu, nevidni roki trga, ki naj bi poskrbela za ljudi. Izkazalo se je, še enkrat, da taka roka čisto nič ne skrbi za navadne ljudi, saj skrbi zlasti za elito in za njihove dobičke.

Ključna razlika je torej na dlani: bodočnost je lepa le, če vlagamo v ljudi in v to, kar imajo lahko med seboj, v znanost in razvoj novih tehnologij, ki bodo, zopet, na voljo vsem ljudem in bodo narejene za njihovo blagostanje, ne pa za kopičenje dobičkov v rokah nekaterih, medtem ko so lahko vsi drugi dobesedno bosi in lačni, tako kot so trenutno v Venezueli, kar pomeni, da ne morejo niti sanjati o kaki inkluziji.