Dr. Dušan Rutar
Prvi sovražnik filozofije je – neumnost. Tudi zato bi morali v šolah učiti otroke misliti; če bi večini privzgojili ljubezen ali celo strast do branja, bi dosegli zelo veliko. Na žalost je neprimerno enostavneje doseči, da otroci že zgodaj v življenju veliko gledajo televizijo, raziskave pa potrjujejo, da dobri gledalci televizije redkeje postanejo tudi dobri bralci knjig. In ko rečem misliti, mislim zlasti na tole: zaupati umu. Nisem rekel lastnemu umu, saj uma ni mogoče privatizirati, kar je izvrstno. In rekel sem zaupati, kar je veliko bolje kot poslušati učitelja in mu skušati ustreči za dobro oceno; verjeti avtoriteti, slediti ljubljenemu političnemu vodji; zanašati se na medije; ubogati šefa; podrejati se menedžerjem; verovati v Boga; sprejemati, kar reče vaški župnik. Učenci, ki bi se naučili zaupati umu, bi bili zagotovo samozavestnejši, samostojnejši, učinki njihovega delovanja v družbenem okolju pa bi bili opaznejši, kot so. Zaupanje v um namreč spremlja raziskovanje uma. Pomeni raziskovanje znotraj njega. Kdor raziskuje um, nikoli ne trdi, da je treba v nekaj verjeti samo zato, ker je nekdo rekel, da je treba, pa čeprav je ta nekdo Bog. Raziskovanje pomeni izzivanje, pomeni postavljanje pod vprašaj. In ne obstaja niti ena sama trditev, ki je ne bi mogel postaviti pod vprašaj. Raziskovanje uma je zato pogumno. Človek, ki raziskuje, se nikogar ne boji. Ne zanima ga, kakšen naziv ali naslov ima ta, ki nekaj trdi, ker to preprosto ni pomembno.
Učenci, ki bi zaupali umu, bi bili tudi pogumnejši, kot so. Naj nadaljujem.
Ni pomembno, kdo nekaj trdi, pomembno je, med katere druge izjave je vpeto to, kar izjavlja.
Ljudje so sicer od malega navajeni na nazive in statuse in strah pred njimi. Psihološke raziskave dokazujejo, da zadošča že to, da človek zgolj verjame, da ima nekdo pomemben naziv, pa se že obnaša do njega, kot da je pomemben tudi sam, čeprav je pomembnost naziva zgolj družbeni dogovor. Nekdo je tako lahko kralj po nazivu, obenem pa je duševni bolnik ali umsko zaostal človek. Zgodovina je polna takih primerov.
Prav zato je treba misliti in biti previden. Človek s posebnimi potrebami je tako lahko izjemna osebnost, zmožna velike ustvarjalnosti, pa ga imajo ljudje za ubogega posebneža, ki mu morajo umetno dvigovati status s patetičnim ponavljanjem, kako so invalidi kakor vsi drugi ljudje.
V resnici noben človek ni kakor vsi drugi. Kakor vsi drugi je zgolj puhlica; vsak človek je namreč vsaj malo drugačen kakor vsi drugi.
Vsi drugi pravzaprav sploh ne obstajajo – to je zgolj domneva, ki je ne moremo dokazati. Človeka zato ne gre primerjati niti z vsemi drugimi niti s kakim drugim posameznikom. Če ga že moremo primerjati, moramo narediti nekaj drugega.
Primerjamo ga lahko zgolj z univerzalnim, s tem na primer, kar bi lahko storil, pa ni. Ugotoviti moramo, zakaj ni.
Razmišljanje v strogem pomenu besede pomeni, da človek izziva samo misel. Ne izziva toliko drugih ljudi, saj je misel pomembnejša od njih. Razmišljati pomeni raziskovati um, kot rečeno, to pa obenem pomeni biti zanimiv.
Biti zanimiv pomeni izzivati, kar imajo drugi za ustaljeno, dokazano, utrjeno in splošno sprejeto. Vse to ni dosti zanimivo – prav zato. Pri drugih ljudeh me zato ne zanima, kako so oblečeni, kakšni so na pogled ali koliko denarja imajo, kakšna so njihova mnenja ali kateremu političnemu bloku pripadajo. Zanima me: njihova inteligenca; njihove zmožnosti za kritično misel; zmožnost za razumevanje. Vse to so univerzalne zmožnosti.
Pri tem pa ni treba biti znanstvenik, saj so zadeve, ki jih imajo ljudje med seboj ali bi jih utegnili imeti, še pomembnejše od znanosti, ker ne moremo delati eksperimentov. Natanko zato moramo biti še bolj skeptični, moramo še bolj dvomiti in še bolj izzivati misel k trdemu delu. Preveč škode lahko naredimo, če se obnašamo po načelu nekako bo že šlo, saj še vedno je.
Okoli nas se ne uveljavlja niti stroga znanost niti konsistentna humanistična misel, temveč se, prav nasprotno, obnavlja veliko plitkih misli, propagande, praznih klišejev, religiozne zaslepljenosti, vraževerja in političnih floskul, paranoidnih konstruktov, zato moramo biti še bolj pazljivi, se zanašati na lastne zmožnosti za kritično misel in tvegati, da nas – izključijo.
