Dr. Dušan Rutar
Freud je genialno pokazal, kako močan je človekov nadjaz v svoji iracionalnosti, kako razdiralen je lahko in kako prek njega ljudje uničujejo drug drugega, ko si vedno znova kaj očitajo, ko moralizirajo, ko kričijo drug na drugega, ko si dokazujejo nesposobnosti, ko kažejo s prstom na druge ljudi, lahko pa tudi na sebe. Številni imajo zato močne občutke krivde, neustreznosti, nesposobnosti, nezmožnosti, nekje globoko v sebi so trdno prepričani, da niso nič vredni, da so leni in nesposobni, da so drugi ljudje boljši od njih, inteligentnejši od njih, da imajo zmogljivosti, ki jih sami preprosto nimajo, a bi jih morali imeti, ker drugi pravijo tako. Živeti s takimi občutki je, kot bi živel v peklu; človek se trudi ustreči nečemu, čemur preprosto ni mogoče ustreči, kar pomeni, da je ujetnik slabe neskončnosti. Resnično, pogosto starši že v otroštvu lastnim otrokom dokončno sporočijo, da so manj vredni od njih, manj sposobni, da zapravljajo čas za neumnosti, da niso dovolj koristni, da premalo delajo. Otroci so na take načine izključeni, še preden začnejo dobro živeti in ustvarjati vrednost. In trpijo; nekateri vse življenje. Trpijo pa tudi ljudje, ki so jim privzgojili prepričanje, da je treba v življenju potrpeti. In potrpijo. Številni vse življenje. Sebe vselej znova krivijo, da niso storili dovolj, da so premalo zmogljivi, da je z njimi nekaj narobe in da je celo prav, da trpijo. Prenekateri prekinejo trpljenje tako, da za vedno odidejo s tega sveta. In prav tako številni sicer ne odidejo, zato pa počasi odhajajo v spremstvu alkohola, drog in drugih substanc, žalosti, depresije in bolečin.
Ljudje imajo kot sicer razumna bitja izjemno zmožnost za nerazumno medsebojno uničevanje, za povzročanje trpljenja, za obstoj tega, kar imenujemo življenje molčeče večine. Po eni strani vsak človek potrebuje potrjevanje lastne identitete, saj se ne rodi z njo, po drugi strani prav identitete drugega ljudje ne priznavajo in vedno znova nerazumno pričakujejo, da bo drugačna – zlasti popolna. Kar pričakujejo od njega, so nekoč pričakovali drugi od njih.
Problem nadjaza pa je tale: če bi imeli ljudje lastnosti, ki jim jih pripisuje (nesposobnost, lenoba, premajhna disciplina, prenizka storilnost …), se ne bi moglo dosti spremeniti, saj človek ne more takih lastnosti kar zamenjati, tako kot zamenja srajco. Sporočati drugemu človeku, da je nesposoben, len ali premalo delaven, je zato povsem neučinkovito, kajti kdor je zares tak, bo najverjetneje tak še naprej.
Čisto nekaj drugega pa je, če izhajamo iz domneve, da so ljudje potencialno zmožni za to ali ono. Če jih spodbujamo, potencialne zmožnosti lahko tudi uresničujejo, saj so po naravi motivirani za tako početje.
Namesto iz prve domneve je zato dobro izhajati iz druge. Če nismo zlobni, nas prva niti ne zanima, saj vemo, da je uničujoča. Zanima nas druga, saj vemo še nekaj.
Vemo, da je imel veliki francoski filozof Emmanuel Lévinas prav, ko je trdil, da bi človek mnogo bolj kot za sebe moral skrbeti za drugega, svojega bližnjika, sotrpina, kot bi rekel Freud. Tudi v taki drži je zanimiv paradoks, ki pa je izjemno produktiven.
Če dajem skrbi za drugega prednost pred skrbjo zase, mnogo bolj skrbim zase, kot če bi dajal prednost skrbi zase in bi vsak drugi človek takisto dajal prednosti skrbi zase. Zanimivo, kajne?
Človek namreč skrbi zase ne more uresničevati brez drugih ljudi, od katerih je odvisen. Ne more se potruditi, kot na primer rečejo starši za otroke ali učitelji za učence. Posameznika motivira šele drugi posameznik. Toda zanj velja enako. Kako potem pridemo do motivacije?
Edini možni začetek je – skrb za drugega. Na začetku zato ni prvi človek skrbel zase, temveč je vselej že drugi skrbel zanj, da je potem sam skrbel za druge.
