Dr. Dušan Rutar
Pravijo, da ima človek pravico videti. Prav. A še pomembnejša je pravica videti, kako nastaja vidno, kako vztraja, zakaj in čemu, ter vedeti, zakaj nečesa vedno znova ne vidimo, čeprav se zdi, da bi lahko videli vse. Življenje v svetu, v katerem se utapljamo v poplavi podob, informacij ter komentarjev podob in informacij, je táko, da je na delu tudi to, kar je nekoč imenoval Jean Baudrillard etika zla. Izraz je na prvi pogled čuden in celo nesmiseln, toda v resnici je izjemno uporaben in koristen. Kaj namreč naddoloča naša vsakdanja življenja? Če le malo pomislimo, tole: možnost, da pritegnemo pozornost. Na vsakem koraku nas zato dohitevajo vabila, naj tekamo za svojimi sanjami, naj bomo aktivni in dinamični, naj se oglašujemo, kajti tamle zunaj je gotovo kdo, ki nas bo opazil in potem vložil v nas kapital, kot pravijo v slabi slovenščini.
Namesto vlaganja kumaric imamo torej na voljo žargon o vlaganju denarja in energije in naporov in truda in prizadevanj.
Toda kam vse to v resnici vodi?
V nekatere ljudi zares vlagajo; o tem ni nobenega dvoma. Na primer v fuzbalerje; na primer sto milijonov evrov ali še več. Obstaja pa tudi nepreštevna množica ljudi, v kaktere ne vlaga prav nihče prav ničesar.
In Baudrillard se nikakor ne moti, ko poudarja, da lahko postane v takem svetu vzbujanje pozornosti celo etični cilj. Številni ljudje tako iskreno verjamejo, da morajo pritegniti pozornost, dvigniti zavest drugih ljudi, da bodo pozornejši na določene zadeve in cilje, da morajo opozoriti nase, da morajo biti vidni, saj obenem verjamejo, da človek, ki ni viden, ki se ne pojavlja v medijih, v nekem bizarnem smislu ne obstaja. Nekateri tako ves dan preverjajo število zadetkov na svojem profilu, na medmrežnih straneh, da bi se prepričali, koliko ljudi jih je že zaznalo, opazilo in kdaj lahko pričakujejo, da bo kdo kaj vložil vanje.
V tem naj bi bilo torej nekaj etičnega.
Toda zadnje dni se dogaja nekaj, kar ni nič drugega kot hrbtna stran istega.
Teroristični napadi se dogajajo s tako naglico, da jim je skoraj nemogoče slediti, saj včasih v istem dnevu na različnh koncih sveta več ljudi stori tako dejanje. In zagotovo nihče ne more zanikati preprostega dejstva, da ti teroristi vsekakor pritegnejo pozornost vsega sveta, da so torej zelo vidni ali pa so vsaj vidne posledice njihovih dejanj.
Ali kot bi rekel Baudrillard: logika vidnosti ima tudi temno plat. Vidni namreč niso samo fuzbalerji, pa manekenke in filmske zvezde, politiki in drugi pripadniki elite, vidni hočejo biti tudi ti, ki se dobro zavedajo, da lahko izkoriščajo taisto logiko vidnosti za druge namene.
Perverznost te druge plati iste logike je natanko ta, ki jo je nekoč Guy Debord opisal takole: kar je dobro, je tudi vidno; kar je vidno, je avtomatično dobro.
