Dr. Dušan Rutar
Skorajšnja družbena gibanja, ki izhajajo iz osnovne ideje okupirajmo (na primer borze, banke, Wall Street, trge in parke …), lahko razvijemo do logičnega konca in jih spravimo na skupni imenovalec: okupirajmo vse. Zakaj moramo to narediti in zakaj to lahko naredimo? Ker je univerzalna emancipacija ljudi kot etičnih bitij od nekdaj pomenila kreativno ustvarjanje novih prostorov družbenega življenja znotraj normalnega življenja ljudi, drugačnih načinov naseljevanja sveta, drugačnih oblik skupnega življenja. Namesto otočkov takega življenja v normalnem svetu predlagam njihovo razširitev na ves svet, kar pomeni tudi ukinitev normalnega. Predlagam zato, ker verjamem v egalitarnost ljudi, v njihovo zmožnost za kreativnost, v to, kar ne navdušuje le mene, ampak je navduševalo vsaj še Kanta: človeško bitje je zmožno za etičnost, ki ne spreminja samo ljudi, temveč spreminja celotno vesolje. Vse to lahko naredi, ne da bi moralo kogarkoli prositi za dovoljenje. Emancipacija, pravi Rancière, je najprej sprejem neke zamisli. Na začetku je zato ideja, nad katero bi bil navdušen Platon, oziroma je princip. Ideja je pravzaprav nadvse preprosta: jaz in vsak drug človek smo sposobni misliti in delovati brez gospodarja nad seboj. Zamisel je obenem radikalna in za marsikoga škandalozna prav zato, ker je univerzalna. Ne verjamejo namreč vsi ljudje, da je opisani princip dober in da so ga pripravljeni spoštovati.
Pa bi ga morali, ker so etična bitja po naravi. Če ga ne spoštujejo, imajo namreč na voljo samo še eno možnost, podprto s tole problematično idejo: niso vsi ljudje zmožni misliti in delovati brez gospodarja nad seboj. Logični sklep je torej na dlani: nekateri morda so, nekateri pa niso. Sledi nujno vprašanje.
Kateri so in kateri niso?
Očitno smo v drugem primeru v trenutku na spolzkih rasističnih tleh, kajti ljudje, ki niso, potrebujejo gospodarja nad seboj.
Ostajam pri prvem principu, ki je boljši in zagotovo ni rasističen. Iz njega sledi nadaljevanje: egalitarnost ni danost, temveč je vselej začasni učinek uveljavljanja principa v vsakdanjem življenju. Uveljavljanje principa pa je lahko le svobodno in velja za vse ljudi, ne le za nekatere. Nesvoboden človek namreč ne more uveljavljati univerzalnih principov.
Svoboda zato ni lastnost tega ali onega človeka, temveč je način uveljavljanja univerzalnega principa, o katerem teče beseda. Je torej forma, način, kako vstopa človek v odnose z drugimi ljudmi. In kdor je svoboden, je tudi samostojen.
Vsak človek je obsojen na svobodo, tudi če tega ne ve; obsojen je celo tedaj, ko noče biti obsojen.
Samostojnost, dodaja Rancière, pa ni nič drugega kot način razmišljanja. Najprej je način razmišljanja, potem je tudi način vedenja in delovanja, ki sledi razmisleku. Samostojen človek se zato vede na poseben način: ne priznava nobene hierarhije in ne prispeva k nobeni hierarhiji.
Svoboden človek je namreč samostojen. S svojim delovanjem prispeva k egalitarnosti. Svoboda zato ne more biti svobodno izbiranje med možnostmi, temveč pomeni uveljavljanje sebe; ne te ali one možnosti, temveč svobode kot možnosti.
Svoboden človek je svoboden, da uveljavlja samo svobodo, ne te ali one izbire, obenem pa se zaveda, da je to njegova temeljna dolžnost na tem svetu. Svoboda je namreč edina prava možnost, ki jo imamo na voljo, in zanjo se moramo odločiti vedno znova. S svojim odločanjem jo potrjujemo in uveljavljamo. Z izbiranjem dobrin v kapitalizmu ne uveljavljamo svobode, temveč uveljavljamo dobrine, ki se zaradi našega domnevno svobodnega odločanja bolje prodajajo, od tega pa imajo dobičke zlasti tisti, ki so na hierarhijah visoko zgoraj.
Svobodno delovanje ljudi ustvarja prostore družbenega življenja brez hierarhij. V njih so ljudje emancipirani, kar pomeni, da oblikujejo življenje tako, da se dogaja to, kar izpostavlja Rancière: egalitarnost pospešuje egalitarnost.
Dodajam: hierarhije pomenijo le še več hierarhij, ki podpirajo trpljenje.