Dr. Dušan Rutar
Ko začnem na kakem predavanju govoriti o univerzalnem, na primer o univerzalnih pravicah ljudi, o potrebi po univerzalnosti, spoznavanju resnice, univerzalnih vrednotah in podobnem, celo izobraženi ljudje, recimo učitelji, včasih ugovarjajo, rekoč, da živimo v takem svetu, v katerem je moje govorjenje isto kot pismo Dedku Mrazu; torej hočejo biti kritični, kot se reče. Tako so prepričani, da je svet vulgaren in da ni mogoče ničesar spremeniti, da so povsem vdani v usodo, svojo usodo pa ponujajo še drugim – kot nekaj univerzalnega. Njihova paradoksnost je zato zares velika, nemoč, da bi vplivali na svet okoli sebe, pa tudi. Podobno lahko razmišljamo na obči ravni. Noam Chomsky, naslednjo leto bo star devetdeset let, je v razgovoru, ki ga je imel 2. septembra letos, poudaril: ugledni znanstveniki tega sveta so prestavili kazalec na uri, ki se imenuje doomsday clock, na dve minuti in pol pred polnočjo. Tako daleč človeštvo še ni bilo. Polnoč pomeni zaton človeštva po krivdi samega človeštva! Beseda doomsday pa pomeni sodni dan. Oglejmo si sedaj, kaj pomenijo ugovori intelektualcev, na primer učiteljev, ki naj bi vzgajali in izobraževali deco za univerzalno, da je moje govorjenje o potrebi po univerzalnem pismo Dedku Mrazu.
Naj najprej povem, kaj sploh je potreba po univerzalnem. Čisto preprosto pomeni potrebo, da se posameznik dvigne nad lastno partikularnost in razmišlja o tem, kar je nad njim, kar je več kot zgolj njegovo mnenje o tem in onem, kar je več kot vsakodnevno zadovoljevanje njegovih posebnih potreb po hrani, pijači in seksu.
Potreba po univerzalnem je objektivna, ne zgolj subjektivna potreba po etičnem odločanju, vedenju in delovanju, je potreba po boju za ideje, za katere človeštvo od nekdaj zatrjuje, da so univerzalne in dobre, koristne, trdi pa tudi, da brez njih ne moremo preživeti; sem sodijo potrebe po emancipaciji, egalitarnosti, solidarnosti, družbeni pravičnosti in resnici.
Orkan Irma, za katerega pravijo znanstveniki, da je tako močan in uničujoč, da človeštvo česa takega še ni videlo, je zgolj en skorajšnji primer, ki potrjuje, kako blizu je sodni dan in kako vulgarno je pristajanje ljudi na to, da se pač ne da ničesar spremeniti, obenem pa je res, da sami sebi pripravljajo sodni dan.
Najbolj žalostno pri tem je, da so med takimi ljudmi tudi učitelji, ki bi morali biti na prvi bojni črti, ko govorimo o morali, vrednotah, etiki in prizadevanjih, da bi bilo na tem svetu več uresničevanja univerzalnega in manj uresničevanja tega, kar se nekomu slučajno zdi, da je vredno.
In še pika na i. Ljudje večkrat rečejo, da našemu svetu in seveda nam vladajo korporacije. Ne povedo pa, vprašanje je, če sploh vedo, da temu svetu in vsem ljudem na njem vlada le nekaj malega korporacij. Ni namreč res, da kar vsaka vlada in nekaj obvladuje. Michael Roberts na primer navaja podatek, da v ZDA samo 100 podjetij z vrha lestvice dobičkonosnih pobere kar 84 % vsega zaslužka, da imajo v rokah 78 % vseh denarnih rezerv in da je agregatni zaslužek naslednjih 3500 podjetij na lestvici negativen. Velikansko število podjetij torej ravno ne obvladuje čisto ničesar in komaj životari.
Ali kot je poudarjal Marx znova in znova: kapital se pač kopiči v rokah tistih, ki ga že imajo. Za vse druge so zgolj drobtinice. Kdo je torej izključen? Velikanska večina!
