Dr. Dušan Rutar
Živimo v pragmatičnem globalnem svetu, ki je racionalno urejen in organiziran. Ljudje lahko v njem svobodno izbirajo med dobrinami in skrbijo za svoje blagostanje. Vse to se od njih tudi pričakuje; skrb zase in za svoje blagostanje danes ni nekaj, kar človek lahko izbere, če hoče, temveč je imperativ, to pa je nekaj, kar je preprosto treba izbrati, kar se to pričakuje, ker sodi k sodobnemu načinu življenja in je njegov organski del. V odnosu do tega imperativa je sodobni človek vse manj svoboden. Žalostno dejstvo pa je, da živi ogromno ljudi, ki so dobesedno prisiljeni v tako navidezno svobodno izbiranje. Nova svoboda tako pomeni nenehno spreminjanje ljudi, njihovih vlog, ki jih igrajo v življenju, svobodno izbiranje projektov, na katerih delajo, svobodno vlaganje kapitala v dobrine, med katere sodijo tudi zdravje, izobrazba, otroci, prihodnost. Življenje je tako en sam biznis, ki ga poganja opisana navidezna svoboda ljudi. Za nekatere, seveda, za velikansko večino ljudi pač ne.
Postala je del samega kapitalističnega načina življenja, ki se danes spopada s padanjem profitabilnosti, čeprav se povečujeta produktivnost dela in vlaganje v finančne posle, s katerimi ga skušajo zaustavljati.
Bizarnost sodobne kapitalistične svobode je tudi tale: človek lahko izbira med ponujenimi izbirami, ne more, ne sme pa svobodno zavrniti samega izbiranja. V tem je paradoks nove svobode v neoliberalnem svetu. Navidezno svobodni ljudje torej zgolj izbirajo, kar je predvideno, da bodo izbrali, in imajo občutek, da sami suvereno, samostojno izbirajo, kar želijo izbrati.
Sodobna svoboda ljudi potrošnikov je torej svoboda, ki jo potrebuje sam kapitalistični način življenja; zgolj iluzorni vtis je, da jo potrebujejo tudi ljudje. Ljudje delavci namreč morajo biti sproščeni, ne smejo biti pod stresom, ker ta zmanjšuje njihovo učinkovitost na delovnih mestih, zlasti pa ne smejo razmišljati o zares pomembnih razsežnostih lastnih življenj in se morajo nenehno posvečati trivialnostim ter nepomembnim dnevnim informacijam.
Kapitalizem kot globalni način življenja danes tako nujno potrebuje vsakdanje pragmatične rešitve problemov, ki jih ljudem ponuja najnovejša znanost. To je znanost, ki skrbi za dobrine, ni pa znanost, ki bi razmišljala o antagonizmih samega sistema skupnega življenja. Sistem se reproducira, obnavlja in krepi natanko s to brezbrižnostjo do notranjih antagonizmov.
Na srečo pa obstajajo dobrine, ki si jih ljudje zares svobodno delijo in s samo delitvijo povečujejo njihovo vrednost. Mislim na znanje, mislim na vednost in na čisto teorijo.
Nihče je ne more nadzorovati, nihče ne more prepovedati njene proizvodnje. Poleg tega se nenehno obnavlja, ves čas napreduje, postaja vse kompleksnejša, ljudem pa omogoča globoke in obenem preproste vpoglede v naravo lastne navidezne svobode in svojih življenj. Torej je še upanje.
Prihodnost človeštva dolgoročno lahko zagotavlja zgolj kompleksna vednost, ki si jo ljudje delimo med seboj. Samo z njeno pomočjo lahko ohranimo živalske in rastlinske vrste, ki sicer pospešeno izginjajo s planeta, ustvarjamo nove načine skupnega življenja, ki ne temeljijo na izkoriščanju, neenakostih in nepravičnostih, rešujemo samo civilizacijo pred zatonom. Novi skupni načini življenja namreč ne bodo nastali sami od sebe in jih ne bo zagotovilo kopičenje dobrin, med katerimi naj bi svobodno izbirali.
Danes torej ne potrebujemo več pragmatičnih rešitev vsakdanjih problemov in več dobrin, ne potrebujemo še več informacij in še več podatkov, temveč potrebujemo več najboljše dobrine, ki jo lahko ustvari človek, to pa je teorija o družbenih in civilizacijskih antagonizmih, ki naddoločajo naša življenja in nas silijo v bizarne izbire, za katere naj bi verjeli, da so svobodne, teorija torej, ki nam pove, katere informacije, podatke in dejstva ravno zanemariti, ne pa jih upoštevati v prepričanju, kako zelo pomembni so.
