Dr. Dušan Rutar
Imel sem predavanja za učitelje. O avtoriteti. Ki ni gospodar. V odnosu do avtoritete zato ni hlapcev. Avtoritete se tudi ne bojimo; bojimo se le gospodarjev. Ne bojimo se zato, ker je o avtoriteti mogoče govoriti le, ko govorimo obenem o pravičnosti. Omenil sem tudi, da nekateri pravijo, da potrebuje Slovenija novo moralno avtoriteto. Kaj bi to lahko pomenilo, kajti sam sem prepričan, da potrebuje avtoriteto sam kapitalizem, ne le Slovenija?
Najprej sem pokazal odlomek iz filma Tanna, kjer je rečeno, da se Nje ni treba bati. Ona je kajpak Veliki Drugi, ki se ga ne bojimo. Zakaj se ne bojimo? Ker nam ne grozi, nas ne kaznuje in nas ne usmerja na prave poti, ki jih lahko tudi zgrešimo, in imamo občutke krivde. Usmerjamo se namreč sami. Z vero vanj.
Zahtevnejše se je usmerjati sam in lahko je slediti drugemu, gospodarju, da lahko nato rečeš, da nisi storil ničesar narobe in da si zgolj sledil navodilom ali celo ukazom.
Pokazal sem še odlomek iz filma Zarota vere, v katerem se soočimo z začetnim ali ultimativnim spoznanjem, da človek vselej-že verjame v dobro, da je vera v dobro sam temelj njegove narave. Za to ne potrebuje religije, ne potrebuje Cerkve in ne potrebuje posrednikov med seboj in Bogom. Človek je sam v odnosu do Boga in sam mora skrbeti za dobro, kajti brez njega je dobro povsem brez moči in je zgolj ništrc.
Brez dobrega je samo vesolje povsem absurdno.
Človek se zato nujno lahko odloča za dobro in daje prednost dobremu. Natanko s tem pa postaja avtoriteta. Avtoriteta je tako človek, ki se odloča za dobro. Take odločitve so pravične in uresničujejo pravičnost.
Kjer je torej avtoriteta, je tudi pravičnost, je svoboda in je odgovornost. Eichmann zato ne more biti avtoriteta, čeprav se drži zakonov, izpolnjuje Hitlerjeve ukaze in se ga vsi bojijo.
Živimo v kapitalizmu, ki prav temelji na nepravičnosti, neenakostih, ki se povečujejo, in izkoriščanju delavcev. Noben človek pri zdravi pameti zato ne bi smel zagovarjati takega sistema, ampak bi se ga moral sramovati, kot se sramujemo holokavsta.
Na žalost smo daleč od tega. Obstaja celo veda, v imenu katere doktorji znanosti na veliko zagovarjajo kapitalizem. Sramota je zares velika.
Nove moralne avtoritete bodo radikalno postavile kapitalizem pod vprašaj. O tem ne more biti nobenega dvoma, kajti v nasprotnem primeru jim ljudje sploh ne bodo priznali statusa avtoritete. Status ti namreč podelijo drugi ljudje, z njim ne prideš na ta svet in si ga ne moreš podeliti sam.
In kako človek ve, kdaj je na pravi poti? Radikalno vzeto, ne more vedeti – torej ne ve. Ne obstaja vednost o tem. Vednost je mogoče graditi le za nazaj. Prihodnost je zato mogoče odpirati le z odpiranjem, ne z vednostjo. Med njima je razlika, ki je ne moremo dekonstruirati, kot bi rekla Derrida in Lévinas.
Težko je biti oziroma postati avtoriteta. Morda je teža odločitve, ki je potrebna za rojstvo avtoritete, najbolje prikazana v filmu 300, v katerem mora špartanski kralj poklekniti pred edinim pravim gospodarjem sveta, kot ga imenujejo, pred perzijskim božanstvom, ki je upodobljen kot sodobni metroseksualni moški, zastopnik kapitalizma par excellence.
Špartanski kralj je kajpak tradicionalni junak, ki zabriše temu metroseksualnemu tipu sulico naravnost v glavo. Pred njim sicer poklekne, vendar le zato, da si lahko vzame nekaj sekund za premislek, kaj mora storiti kot svoboden človek.
