Dr. Dušan Rutar
Da bi ljudje zares dobro razumeli lastna življenja, morajo imeti notranjo zmožnost za kritični odnos do njega. Če je ne bi imeli, ga nikoli ne bi mogli razumeti, ker ne živimo več v savani. Enako velja za pojasnjevanje družbenega življenja. Kdor ga hoče misliti, mora biti kritičen do njega, to pa terja abstraktno razmišljanje. In kaj je prva zadeva, na katero naletimo z rabo kritične misli? Na notranje kontradikcije.Dovolj kritične misli se je nakopičilo v zgodovini, da smemo reči: očitno je svet notranje kontradiktoren, prav tako pa je očitno, da to velja tudi za vsakega posameznika, ki je del takega sveta. Ljudje imajo kljub temu še vedno veliko raje konkretno razmišljanje, ki je bilo zelo koristno nekoč v savani, ter iluzije o notranji harmoniji, celovitosti, istovetnosti, miru, brezkonfliktnosti in podobnem. Da bi to zares dobro razumeli, da bi torej razumeli, zakaj se ljudje tako trmasto oklepajo konkretnega in iluzij, je koristno podrobno in natančno in dolgo brati Marxa in Freuda.
A danes so drugačni časi, pravijo, moža sta zastarela, zato se raje obračajo k sodobnim avtorjem, ki pa so v glavnem že pozabili, kar sta proizvedla. Zdi se, kot da vse skupaj teče v začaranem krogu, da se nikamor ne premakne, kot da ljudje preprosto nočejo razumeti, kdo so in v kakšnem svetu živijo, kakšen je svet v resnici.
Kljub temu živijo in pišejo sodobni avtorji, ki niso pozabili, zato sledi nadaljevanje, ki je vsaj za silo optimistično.
Zadnja knjiga Petra Sloterdijka, ki sem jo prebral, ima naslov Not Saved: Essays after Heidegger (Polity, 2016). Prebral sem jo z intelektualnim užitkom in dobil nekaj svežih idej o prihodnosti človeštva, zlasti pa o usodi humanizma, humanistične misli in novih tehnologij, s katerimi bo upravljala elita, da bi še bolj nadzorovala velikansko večino ljudi, ki bo živela zunaj kupole. Če bo človeštvo preživelo podnebne katastrofe, vojne in druge dogodke epskih razsežnosti, bo kapitalizem z novimi tehnologijami močnejši, kot je bil kadarkoli, če se mu ljudje ne bodo upirali na nove načine. Povsem nepredvidljivo je, ali se bodo upirali ali ne.
Upirati pa bi se morali, kajti globalni brodolom, ki smo ga že doživeli, ne more miniti brez posledic, drugega planeta, kamor bi se preselili, pa trenutno ni na vidiku.
Nova knjiga z naslovom Out of the Wreckage: A New Politics for an Age of Crisis (Verso, 2017), kar bi lahko prevedli kot Reševanje iz brodoloma, njen avtor je George Monbiot, je svojevrstno dopolnjevanje Sloterdijkove knjige, nastala pa je na podlagi znanstvenih spoznanj, ki empirično dokazujejo pravo naravo človeških bitij. Optimistično naravnanost knjige utemeljujejo psihologija, antropologija, nevroznanost, kognitivna znanost, evolucijska biologija in celo vsakdanji zdravi razum. Taisti razum, ki je dnevno bombardiran z žargonom, da smo ljudje egoistična, egocentrična, sebična in grabežljiva bitja, naravnana k medsebojnemu tekmovanju, egoizmu in preračunljivosti.
Monbiot dokazuje ravno nasprotno: ljudje smo po naravi nagnjeni k empatiji, sočutju, sodelovanju, pripadnosti in skupnemu življenju, kar pomeni, da je grabežljivi individualizem umetno ustvarjen in vsiljen ljudem. Naša naloga je zato oblikovati, kar imenuje avtor knjige politika pripadnosti.
To pa je tudi treba oblikovati, kajti naravne zmožnosti človeških bitij se lahko uresničujejo le s pomočjo ustreznih spodbud.
Življenje v neoliberalnem svetu samo po sebi trpi zaradi tega, kar dela sistem zadnjih nekaj desetletij na vseh koncih sveta vsem ljudem: preprečuje oblikovanje skupnega duha in ga uničuje tam, kjer še obstaja. Ljudi dobesedno spreminja v grabežljive monstrume, ki naj grabijo kapital, če ga le lahko. Kdor ga ne more grabiti, je kajpak vnaprej obsojen na mizerijo in životarjenje, na pozabo in počasno ugašanje.
Paradoks globalnega kapitalizma pa je, da posamezniki vendarle živijo skupaj, na enem planetu. Skupno jim je življenje, ki se spreminja v en sam gigantski biznis.
Ljudje zato lahko živijo skladno s svojo naravo le, če se temu upirajo, če negujejo naravne zmožnosti za altruizem, sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Življenje v kapitalizmu zato samo od sebe ne more napredovati in ljudje ne morejo živeti vse bolj kvalitetno, kajti logika biznisa je povsem nasprotna in izhaja iz izkoriščanja zmožnosti za ljudi za hlapčevanje.
V človeški naravi na žalost ne odkrivamo le zmožnosti za egalitarnost, solidarnost, demokracijo, temveč tudi zmožnosti za zlo. Ontološko vzeto, pa je prednost na strani dobrega, zato človeštvo lahko preživi.
Negovanje zmogljivosti človeških bitij za dobro je čisto nekaj drugega kot pozivanje k nasilnemu prevzemanju oblasti ali cinično zanikanje potencialov za preobrazbo družbenega življenja, ki jih imajo.
Na delu pa je zlasti sistematično zmanjševanje pomena zmožnosti ljudi, da spreminjajo lastne usode in povečujejo moč za organizirano nastopanje zoper vsakdanje ideološko nasilje, zaradi katerega številni životarijo kot goli individualisti, oropani smisla in pomena lastnega početja in celo življenja.
Vidimo torej, da življenje v kapitalizmu še zdaleč ni naravnano niti k negovanju narave ljudi, ki podpira skrb za dobro, niti k uveljavljanju njihovih potencialov za kreativno delo, ljubezen in sočutje. In šele kolektivno, skupaj se lahko upiramo uničevanju ne le narave ljudi, temveč tudi življenja na tem planetu, ki ga ne tvorijo zgolj ljudje, temveč ga tvorijo vsa živa bitja.
Ali bomo torej preživeli skupaj ali pa sploh ne bomo. Prihodnost, če jo sploh imamo, je zato komunistična, kar preprosto pomeni, da ljudje skupaj upravljajo z energijo planeta, skupaj negujejo naravo in skupaj uživajo v rezultatih dela, za katere so zmožni.
Naslednja knjiga, ki se je bom lotil, je delo Naomi Klein z naslovom No Is Not Enough (Knopf Canada, 2017).
