Dr. Dušan Rutar
Ko govorijo o inkluziji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, bi kdo utegnil pomisliti, da so taki otroci izključeni. Zakaj bi jih sicer vključevali? Ta hip me ne zanima, kam naj bi jih vključevali, saj beseda inkluzija pomeni družbeno vključevanje, o čemer sem napisal knjigo, ki bo izšla v kratkem, vsekakor pa pred 3. decembrom, ki je mednarodni dan invalidov, saj me zanimajo oblike izključevanja, o čemer v tej deželi zlepa ne spregovorijo, ker je bolj popularno in enostavno govoriti o inkluziji in seveda biti za, karkoli že to pomeni. Obstajajo tri oblike družbenega izključevanja ljudi. Ne le otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ampak vseh ljudi, za katere lahko rečemo, da so izključeni, in ljudi, ki sicer še niso izključeni, bodo pa do večera. Prvič. Izključevanje kot eliminacija ali odstranitev. To je najbolj surova, groba oblika izključevanja, ki pomeni dobesedno fizično odstranitev nekoga na oddaljeni otok, ven iz naselja, stran od občestva, kot da je gobav, nekam proč, da ni na očeh, kot se reče.
Benigna oblika takega izključevanja je – asimilacija. Asimilirati pomeni vključevati v svoje okolje, prilagajati, prilikovati.
Ljudje pa se te oblike izključevanja vse premalo zavedajo. To je namreč prefinjena oblika nasilja nad človekom, s katero dosežejo, da je sicer član občestva, vendar se zanj preprosto ne zmenijo, ga nikamor ne povabijo, z njim se ne pogovarjajo, ga ne povprašajo za mnenje, zato nikoli o ničemer ne (so)odloča. V najboljšem primeru se do njega vedejo kot do nečesa navadnega, do tega, kar je vsakdanje, rutinsko, običajno in kot tako nepomembno.
Številni ljudje tako trdijo, da živijo sredi naselja, med drugimi ljudmi, s katerimi se sicer dnevno srečujejo, a imajo občutek, da so nevidni, da so kot zrak, za katerega sicer vemo, da je povsod okoli nas, a ga ne vidimo.
Taka oblika izključevanja pomeni nevtraliziranje. Človeka, ki sicer izstopa, ker je na primer izrazito lep, močan ali inteligenten, najlaže nevtraliziraš, če ga povabiš k sodelovanju, zato ti nihče ne more očitati, da si ga izgnal na oddaljeni otok, potem pa ga preprosto prezreš in se obnašaš do njega, kot da ne obstaja, kot da je del pohištva.
Zlasti šefi radi rečejo, da imajo tega ali onega delavca ves čas pred očmi, kar pomeni pod nadzorom, da ne bi slučajno storil kaj nepredvidenega.
Drugič. Izključevanje kot dominacija. Dominacija pomeni prevlada, premoč. Tudi v tem primeru človeka ne izženemo na drugo stran sveta. Živi tu med nami, srečujemo ga skoraj vsak dan, vendar je podrejen. Ve ali vsaj čuti, da je podrejen, zato ima občutke manjvrednosti. Obnaša se kot hlapec, je ponižen, priden in ubogljiv, zlasti pa je molčeč, da ne bi s svojim govorjenjem koga preveč vznemiril.
Vzgojen je za hlapca, zato ga že od malega retorično sprašujejo, če je kaj priden. Priden seveda je, zato je tako spraševanje povsem odveč in je cinično.
Živi veliko ljudi, ki tvorijo tiho ali molčečo večino pridnih in ubogljivih osebkov. To so izključeni ljudje, ki ne odločajo o ničemer zares pomembnem. Lahko hodijo v trgovine in izbirajo med izdelki, lahko hodijo celo na referendume in izbirajo med ponujenimi izbirami. Lahko obkrožajo številke, to pa je tudi vse. Poleg tega jim je kdaj pa kdaj dovoljeno povedati svoje mnenje – zanje so na primer družbena omrežja.
Tretjič. Izključevanje kot abandonment. Angleška beseda abandonment pomeni: zapustitev, zapuščenost, osamljenost, zanemarjenost. Najbrž ni treba posebej razlagati, da živi ogromno ljudi, ki se počutijo na tak način.
Sklep je zato na dlani: vključevanje potrebuje velikanska večina ljudi, ne le otroci in mladostniki s posebnimi potrebami. Nujno je zato novo vprašanje: kam pa naj bi se ta večina vključila?
Odgovor je en sam in je logično nujen: v novo družbo.
