Dr. Dušan Rutar
Iz nekega pisma, ki sem ga dobil te dni: Težko je živeti, če veš, da v tem trenutku je to vse, kar te čaka jutri. Da boš ponovno prizadel, se maščeval, želel si dobrega in lepega in nič od tega se ne bo zgodilo, ker greš vedno znova po sledi zveri. Zdi se, da je sovraštvo in jeza mnogo bolj človeška koža. Od nekdaj je lažje sovražiti kot ljubiti. Kako sploh ljubiti in ne sovražiti? Kaj ljubiti sploh pomeni? Lévinas je nekoč rekel, da bi morala filozofija nekaj storiti. Morala bi nekaj narediti, doseči. Ne bi smela biti zgolj govorjenje, ukvarjanje z argumenti, analiziranje izjav, ne bi smela dovoliti ljudem, da jo imajo za prazno nakladanje in abstraktno govorjenje brez vsake praktične vrednosti. Kaj bi torej morala narediti? Filozofija bi morala opremiti življenje in se konstituirati kot posebna praksa. Postati bi morala zelo nenavadna, neobičajna praksa, kakršne tako rekoč niti ne poznamo, ker se vse premalo posvečamo filozofiji.
V vsakdanjem življenju smo namreč navajeni na rutine, celo vulgarnosti in prazno ponavljanje istega, na ideološke prakse, resnično prazno politično govorjenje, klišeje, prazne medijske vsebine, neinteligentne pogovore in krneki. Že na tej ravni je žalostno, da ljudje prav filozofijo obtožujejo praznega govorjenja; tega je okrog nas, kolikor hočete tudi brez nje. Navajeni smo še na kopičenje dobrin, kolikor jih sploh lahko kopičimo, na žargon in na pozivanje, naj nagrmadimo čim več denarja. Beda takega življenja je pravzaprav velika. Filozofija pa je iz povsem drugega sveta.
Ne more povedati ljudem, kako naj uspejo v življenju, kako naj se pomirijo in skulirajo, ne more jim povedati, kako živeti, kako biti čuječ in vse drugo. In to tudi ni njena naloga. Njena naloga je namreč iz drugega registra.
Postati mora praksa, kot rečeno, zelo posebna, zelo drugačna praksa od vseh drugih praks, na katere smo navajeni. Pri tem mora tudi trmasto vztrajati, ne sme popustiti niti za malo, ne sme odstopiti, če še hoče biti filozofija. Postati mora torej praksa, ki traja, ki se ne konča in ne pretrga, ki ne pozna počitka ali odmora. Ko se človek loti take prakse, mora vedeti, da se je ne bo nikoli več znebil, da bo filozofiral tudi v času svojega odhoda, kot je to storil Sokrat.
Ima vse to kako zvezo z ljubeznijo? Ima. Vsakršno.
Biti v svetu namreč ne pomeni, da mora človek najprej spoznati, kako biti, nakopičiti znanje, da bi vedel, kako biti, in šele potem tudi biti. To je nemogoče in nepotrebno, nesmiselno in nelogično.
Biti pomeni nekaj drugega. Pomeni, da se človek ne more upirati ontološki odgovornosti, kot pravi Lévinas. Ne more se upreti, tudi če se hoče. Obstaja posebna ontološka sila, nad katero smo lahko zgolj navdušeni.
Odgovornost je pred vsako svobodno izbiro česarkoli. Ne izberemo je, ker je vselej že tam in deluje na nas. Naša dolžnost je, da jo sprejmemo. To je za začetek vse.
Ko jo sprejmemo, se nekaj zgodi. Zgodi se nekaj najpomembnejšega, kar se lahko pripeti človeškemu bitju. Življenje ni nevtralno in jasno mu je, da ni.
Spoznanje, da življenje ni nevtralno, spremlja ontološko spoznanje o vpeljavi etičnega reda. Ontologija vpelje etični red, zato je življenje v trenutku meaningful. Ni nevtralno in človeško bitje je odgovorno. Pred vsakim spoznavanjem sveta je zato odgovornost, je etična dolžnost.
Ljubezen pomeni sprejemanje. Ne drugega človeka, temveč etične dolžnosti (do njega). Tak odnos do drugega človeka prepoznavamo kot gostoljubnost, dobrodelnost, velikodušnost in širokogrudnost. Natanko v tem smislu je drugi človek vselej pred egom in njegovo egocentričnostjo.
Nekoliko pregnano rečeno: človek je na tem svetu zato, da zagotavlja izpolnjevanje opisane etične dolžnosti (do drugega). Sam svet je tu zato, da lahko človek izpolnjuje etično dolžnost, s čimer se svet dopolni, če smem parafrazirati Jezusa Kristusa. Naloga filozofije je zato povsem jasna in določena. Njena dolžnost je, da vgrajuje v življenje a continuous act of generosity, kot razmišlja Daniele Rugo v knjigi z naslovom Jean-Luc Nancy and the Thinking of Otherness: Philosophy and Powers of Existence.
Drugo ime za to je ljubezen.
