Dr. Dušan Rutar
Ljudje pogosto odgovorijo na vprašanje, kako so, tako, da rečejo: nič posebnega. S tem hočejo povedati, da življenje pač počasi teče dalje in se iz dneva v dan vije kot lena reka. In če dodate, da je danes življenje kapitalistično, je odgovor enak: nič posebnega. Navajeni smo na vse hudo, včasih dodajo. Berem knjigo: Capitalism in the Web of Life (Jason W. Moore, 2015). Avtor povezuje v njej štiri zadeve, ki jih vsaj na prvi pogled ne povezujemo: denar, podnebje, hrana, delavci. Njegova temeljna zamisel je produktivna: kapitalizem ne organizira le življenja ljudi in tega, kar imajo med seboj, temveč organizira tudi naravo in naravo ljudi. Kapitalizem zato razume kot svetovno ekologijo kapitala, oblasti in narave. Izvrstno. Ne obstaja torej kapitalizem, poleg katerega prepoznavamo tkanino življenja, temveč je kapitalizem sam v tkanini življenja, kar pomeni, da je samo življenje že kapitalistično.
Kapitalizem kot svetovna ekologija je lahko super zadeva, dokler ga razumemo kot proizvodni stroj za dobrine, ki so ljudem v veselje. Čisto nekaj drugega pa odkrijemo, ko spoznamo njegovo temno stran, kajti kapitalizem nikakor ni za vse ljudi.
Temna stran kapitalizma kot svetovne ekologije je poleg vojn, terorizma, uničevanja narave, izkoriščanja delavcev in množice nezaposlenih ljudi tudi proizvodnja poceni hrane, poceni energije in poceni surovin. Narava zato ne more biti nekaj neomadeževanega, neokrnjenega tam zunaj, na kar se sklicujemo, ko si zaželimo nečesa naravnega, kamor se zatečemo, da bi si oddahnili od kapitalizma in njegovega norega načina delovanja.
Nikamor se ne moremo zateči, ker je kapitalizem vselej-že v naravi. Kamorkoli gremo, je torej že tam. Nič posebnega?
Ne, kajti poceni proizvodnja vsega naravnega nam ne dovoli, da še naprej sanjamo in živimo v iluzijah, rekoč, da bomo z zaščito naravnega okolja prebrodili vse krize in se končno odpravili v lepši jutri.
Lepši jutri nam namreč obljublja prav kapitalizem kot svetovna ekologija, ki spreminja naravo v vir poceni energije in poceni surovin. Spor imamo tudi sami s seboj: radi bi poceni naravne dobrine, obenem pa ščitili naravo pred zlobnim kapitalizmom, ne da bi spoznali, da sam kapitalizem ves čas že spreminja naravo in našo naravo, nas same.
Brez narave kajpak ni surovin in ni energije. Ni poceni dobrin in ni našega blagostanja. Če hočemo zaščititi naravo pred kapitalizmom, moramo najti nove vire poceni energije in poceni surovin, sicer bomo tudi ob blagostanje. Če hočemo še več blagostanja, se moramo odpovedati naravi.
Morda zapisani problem najbolje ponazarja bogatinova ladja ali plavajoči hotel z nekaj tisoč potniki na krovu med križarjenjem po Arktiki, kjer je bil nekoč led, zraven nje pa korporacije sočasno pripravljajo vse potrebno za nove vrtine, ker je pod morjem veliko zalog poceni surove nafte.
Včasih kak človek po vstopu v analizo reče, da je to, kar se mu dogaja vsak dan, zanj pekel, čeprav ljudem okoli sebe vedno znova zatrjuje, da ni njegovo življenje nič posebnega, ko ga povprašajo, kako je, kako mu gre. Potem doda, da se boji tega, kar prihaja, čeprav ne ve čisto natančno, kaj naj bi to bilo.
Analiza je proces, ki vodi človeka iz pekla, vendar mora oditi do konca, kot se reče. Do konca pekla in nazaj. Soočiti se mora s svojimi najhujšimi nočnimi morami.
