Ne morem drugače

Dr. Dušan Rutar

Ljudje, ki dolgo časa živijo skupaj, si gredo včasih vse bolj na živce, njihovo skupno življenje pa se počasi spreminja v kup rutin, navad in banalnosti. Pogosto so tudi vraževerni, in zaman čakajo, da se bo v njihovih življenjih nekaj dobrega zgodilo kar samo od sebe. Potem so zgolj vse bolj razočarani. Letos pa mineva natanko pol tisočletja, odkar je Martin Luther pokazal vsemu svetu, kako je mogoče vztrajati v protestu zoper banalnosti, izkoriščanje, vraževerje in rutine, kako je mogoče vztrajati v čisti, nepreračunljivi dobroti. Njegova slavna izjava Ne morem drugače, tudi če bi hotel je svetilnik, ki ne bo nikoli ugasnil. Martin Luther zaradi nje ni postal Bog, ampak se je z njim zgodilo nekaj boljšega in radikalnejšega: Bog je dokončno postal človek, ki je radikalno svoboden natanko zaradi zmožnosti, da sprejema ontološko odgovornost, ki ga osvobaja. Zveni presenetljivo, toda: drugemu človeku je mogoče povedati vse. To ne pomeni, da povemo vse stavke, saj jih je neskončno veliko, pomeni pa, da je mogoče povedati vse, kar je mogoče povedati, kar človeško bitje sploh lahko pove. In nekje globoko v sebi vsak človek želi, da bi od drugega slišal vse. Narava tega vse pa je nadvse nenavadna.

Pred časom mi je zelo ljub človek napisal pismo. Del njega želim priobčiti. Ne zaradi lastnega narcizma, temveč zaradi vsebine in pomena zapisanega.

Še dobro, da kdaj pa kdaj kaj napišete, da človek ne zaide s poti, oz. ima vsaj možnost ugotoviti, da je na napačni poti, ker nas je tako lahko zavesti, in da se človek spomni, da je treba ves čas vse, malo po malo, jemati z rezervo, s premislekom, kritiko in z razmišljanjem.

Kako dobra je že sama misel na vas. Na to, da vam pišem, da se v mislih pogovarjam z vami in se veselim vašega odgovora. Tega, da vam ni vseeno za nekoga, ki je tam nekje. Kako prijeten je pravzaprav občutek, ta občutek, v tem trenutku, ko vam pišem in razmišljam, kaj pravzaprav želim. Kaj je tisto, kar bi vam v tem trenutku želela povedati? Morda pa je, na svoj način, že vse povedano z besedami, zapisanimi do tega trenutka.

Lepota zapisanega je dvojna. Prvič. Ko povemo drugemu človeku, kako dragocen je za nas, smo že povedali vse. Drugič. Povedano je treba ponavljati prav zato, ker je že povedano vse in to je dobro samo po sebi.

Dobro je treba zgolj ponavljati.

Vedno znova je tako treba povedati vse. Da ustvarimo razliko in nekaj novega, da se upiramo banalnostim vsakdana. Potrebno je filozofiranje, da to razumemo. Kopičenje istih fraz namreč ne ustvarja razlike in ne pomeni ničesar novega. Ponavljanje istega vse pa ustvarja razliko in vselej pomeni nekaj novega, saj vse v resnici nikoli ni Vse. Pomeni nekaj, kar dviguje človeka, ki so mu naše besede namenjene – natanko zaradi te razlike.

V svetu obstajajo razlike. In obstaja Razlika, ki jih ustvarja.

Ponavljanje istega ne dviguje, temveč dolgočasi, dolgčas pa pomeni stres. Tega stresa ne premagamo s tekanjem po livadah in z jogo, temveč ga premagamo na en sam način: da drugemu človeku končno povemo vse.
Zakaj se torej pogovarjamo z drugim človekom? Da bi mu povedali vse. Ne mislim na komuniciranje, saj je tega še preveč, temveč mislim na ustvarjanje razlike, ki jo je treba ponavljati.

Ljudje mi vedno znova sporočajo, da se vse premalo pogovarjajo med seboj. Resnično, kdaj se bodo končno začeli pogovarjati, da bi si povedali vse? Bog jih namreč potrebuje, saj je brez njihove zmožnosti za dobro povsem nemočen in absurden.


Slika: Končna pomirjenost (foto: Dušan Rutar)