Človek si lahko misli, da njemu ali njegovemu občestvu, ki mu pripada, nekaj vlada od zunaj. Doživlja pritisk, verjame, da ga nekaj obvladuje. Enako lahko verjame, da nekaj obvladuje občestvo in da bi bilo življenje v njem bistveno drugačno, če bi bilo samostojno. Obstaja pa še ena oblika prevlade, ki jo imenujemo notranja. Tako lahko posameznik čuti, da ga obvladuje nekaj od znotraj, ne le od zunaj, da obstaja sila, ki deluje od znotraj nanj, a se ji ne more upreti. Tudi znotraj občestva lahko obstajajo elite, ki enako kot zunanji sovražnik obvladujejo pripadnike in pripadnice lastnega občestva od znotraj, ti pa imajo občutek, da se jim ne morejo upreti. Torej ni vselej res, da obstajajo naši in vaši, saj so že naši lahko razdeljeni tako, da eni vladajo nad drugimi. Taka prevlada onemogoča družbeno in ekonomsko solidarnost med ljudmi. Zaradi nje mora delovati ideologija, ki pravi in nenehno ponavlja, da so ljudje medsebojno tekmujoča bitja, sebični posamezniki, ki skrbijo zgolj vsak zase. Ideologija skrbi zase je tako množica praks, ki naj bi dopolnila ekonomsko in družbeno brutalnost vsakdanjega življenja, v katerem naj bi vsakdo tekmoval z drugimi člani občestva in tekal za svojimi sanjami, ne pa za sanjami samega občestva ali celo za univerzalnimi sanjami.
Sanje vsakega velikega voditelja v 20. stoletju, Hitler in Stalin nista bila velika voditelja, da ne bo nesporazuma, in ko mislim na velike voditelje, mislim na Gandija, Che Guevaro, Nehruja, Martina Luthra Kinga, so: humanizem, humanistična misel, ideja družbene pravičnosti in univerzalne emancipacije.
Pomislite sedaj na vulgarno in prostaško neoliberalno propagando ter nagovarjanje posameznih sebičnih racionalnih bitij, naj postanejo biznismeni in naj vsakdo nagrabi, kolikor pač lahko.
Dvajseto stoletje prinese številne antikolonialne in druge družbene boje, katerih voditelji se naslanjajo na Marxa in marksistične avtorje, kar pomeni, da so njihovi boji zoper kolonialno nadvlado in druge oblike nadvlade tudi boji zoper vsako obliko nadvlade, pa naj bo notranja ali zunanja. Ne smemo biti naivni in ne smemo misliti, da nadvlada vselej pomeni skupino ljudi, ki vlada drugim ljudem. Ko govorimo o nadvladi v kapitalizmu, mislimo zlasti na nadvlado kapitala in logike njegovega delovanja, mislimo na nadvlado sistema nad ljudmi, ki omogoča prehajanje kapitala in njegovo kopičenje v rokah elit.
Zlasti pa moram poudariti tole: bojev za univerzalno emancipacijo in družbeno pravičnost ne izbojujejo voditelji in/ali strokovnjaki, znanstveniki ali akademiki. Daleč od tega: izbojujejo jih natanko množice ljudi od spodaj, če smem tako reči.
Ali kot pravi Vivek Chibber: nekega dne stopijo na svetovni oder čisto navadni ljudje (ordinary people) in postanejo zgodovinski akterji. To so ljudje kot nosilci univerzalnosti in humanizma. Kar počnejo, ne delajo zaradi denarja, slave ali zaradi sle po kopičenju kapitala. In takrat bolj kot kadarkoli postane očitno, kako zelo pomembne so humanistične ideje, ki jih razvijajo ljudje tisočletja dolgo, in kako vulgarno je zmerjanje taistih ljudi, da so nori, ker se ukvarjajo s filozofijo ali pa berejo Marxa, Freuda in druge humanistične avtorje.
Najbolj trpko pa je, da so nasprotni udarci kapitala lahko tako močni, da se isti ljudje čez nekaj časa umaknejo s svetovnega odra. Družbena gibanja zamrejo, vse se na videz vrne s stare kolesnice, ljudje pa kljub temu čutijo, da so zamrli tudi etični in moralni temelji vsakdanjega življenja, ki postaja vse bolj odtujeno, hladno in vulgarno, napolnjeno s propagando, z oglasi in s političnim žargonom. Kritična misel se umakne, v ospredju pa so vsakdanja propaganda ter klišeji in puhlice o tem, kako nas različnost bogati, čeprav obenem dobro vemo, kako zelo revni smo celo tedaj, ko imamo dovolj denarja in smo različni.
In zopet smo sredi rasizma, ki ga opredeljuje besednjak o zahodnih vrednotah, krščanskih vrednotah, racionalnosti evropske misli, kapitalizmu in demokraciji, kot da so prebivalci vseh drugih koncev sveta nekakšne vmesne stopnje med živalmi in pravimi ljudmi.
Slika: Drugačen (foto: Dušan Rutar)
