Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 06. september 2017

Etika kot prva filozofija

Dr. Dušan Rutar
Starši in učitelji, pa vzgojitelji in drugi ljudje večkrat odločno vzkliknejo, da mladina premalo spoštuje avtoritete, da danes ni več takega reda, kot bi moral biti in je obstajal še nedavno, da so mladi neposlušni, da so premalo oziroma preslabo vzgojeni, da so preveč razpuščeni, in da je zato toliko nereda na tem svetu. Resno razmišljanje o naravi avtoritete in vzgajanja drugih ljudi pa nam ponudi nekaj čisto drugega.Nekoliko enigmatično lahko rečem, da me zelo zanima Lévinasovo raziskovanje narave človekove svobode, svobodnega izbiranja, vednosti, morale in etike. Zanima me, da bi razumel, zakaj ljudje razmišljajo, kot je zapisano uvodoma.

Filozofov obrat v razmišljanju je izjemno zanimiv, je pa tudi zahteven. Medtem ko se številni avtorji ubadajo z vprašanjem, kako vedeti, kako se vesti, da bo naše delovanje moralno ali etično, Lévinas odkrije, da moralno ali etično delovanje sploh ne sledi znanju ali vednosti. Takole pravi: pred svobodo in svobodnim odločanjem je odgovornost. Še več: človek se sploh ne more upreti svoji odgovornosti.
Zveni zares nenavadno, toda to še ne pomeni, da Lévinas nima prav. Njegova trditev, če jo dobro premislimo, je kajpak ontološka, to pa tudi pomeni, da ne obstaja simetrija med tem, kar je dobro, in tem, kar je zlo; prednost je na strani dobrega, saj svet sicer ne bi mogel obstajati. Filozof zato upravičeno reče, da ontologija preprosto mora potrjevati, krepiti ali afirmirati odgovornost, brez česar ne more obstajati dobro. Z drugimi besedami: ontologija vpelje v življenje vsakega človeka etični red, še preden ta razume lastno eksistenco in jo začne raziskovati.

Naj povem isto še nekoliko drugače, ker je res zahtevno: človek ni na tem svetu, da spozna, kaj je etično, potem pa se skuša etično vesti, temveč je sam svet tu zato, da se etični red lahko udejanja. Odgovornost je zato poziv, ki se mu mora človeško bitje odzvati, tudi če ne ve, kako naj to stori, kar pomeni, da se lahko odzove pozivu k odgovornemu vedenju tudi, ko ga ne razume.

Lévinas torej izhaja iz aksioma, da ni treba vedeti, kako se etično vesti, kako se usmerjati k dobremu, pa človek to vseeno lahko naredi. Torej aktualizira, uresničuje nekaj, kar nima začetka, nekaj, kar ne sledi racionalnemu dokazu, da je to dobro.

Kar imenuje Lévinas etika kot prva filozofija, je torej pred vsako vednostjo.

Človeško bitje se zato lahko zave, lahko spozna, da je njegovo delovanje na tem svetu zavezano principu, zakonitosti, da se sooča z nečim, kar vselej že šteje, kar je pomembno, tudi če tega ne ve.

Mislim na odnose do drugih ljudi, pa tudi na odnose do sebe. Drugi ljudje so vselej v določeni razdalji od mene; zame velja enako. In samo jedro odgovornosti, o kateri govori Lévinas, ko razmišlja o etiki kot prvi filozofiji, je tole: živeti ne more pomeniti, da je človek nevtralen do lastnega življenja in tega, s čimer se srečuje.

Človek preprosto ne more biti nevtralen, čeprav vselej obstaja distanca, razdalja med njim in drugimi ljudmi. In vsak človek ima telo, ki ni substanca, ni materija in ni snov, čeprav se nam zdi, da je, temveč je vselej drugačen način bivanja v svetu. S tem ne mislim reči, da je vsako telo drugačno od vsakega drugega telesa, ker je to trivialno res, temveč trdim, da je vsako telo kot način bivanja od samega začetka zavezano odgovornosti.

Telo je vselej že interpretacija tega, kar imenuje Heidegger Bit-v-svetu, in ni kup snovi, ki šele čaka na interpretacije – na primer zdravnikov. Telo ni kup atomov, temveč je množica poskusov interpretiranja sebe kot interpretacije Biti-v-svetu.

Ali drugače rečeno: telo ni meso, ampak je neprestana težnja k eksistenci, je ustvarjanje novega prostora in je začasno zavzemanje prostora. Prostor, ki ga odpira telo, je odprt, telo kot prazen prostor ukinja omejevanje sebe in eksistence; ukinja omejevanje kot odprto.

Odprtost je zato krepost sama po sebi, to pa obenem pomeni, da je povsem nezdružljiva z vsako obliko izključevanja.