Dr. Dušan Rutar
Kot najstnika so me očarali in navduševali, ne da bi to sploh mogli vedeti, številni ljudje in mi pomagali dvigovati se, da sem se končno naučil tudi kritično misliti. Eden izmed njih je bil filmski junak z imenom Rocky. Toliko let pozneje znova gledam film, v katerem nastopa. Ne zaradi nostalgičnih spominov na otroštvo in mladost, saj nista bili polni tega, česar bi se rad spominjal, temveč zlasti zaradi tega, o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju; zaradi avtoritete in pogostega ugotavljanja, da danes avtoritet ni več. Če ni avtoritet, tudi pravičnosti ni; o tem bom pisal kasneje. Rocky je preprost človek iz delavskega sveta. Zagotovo ni nikakršna avtoriteta; ni ne tradicionalna avtoriteta ne sodobna, če avtoritete danes sploh še obstajajo. Živi preprosto življenje, zavezano vrednotam, ki so normalne, če smem tako reči. Morda bi bilo celo bolje, če bi rekel, da so del tega, kar označuje klasična besedna zveza sensus communis.
Ne mislim na zdravi razum tega ali onega posameznika, temveč na to, kar imajo lahko ljudje med seboj. Pogosto nimajo, lahko pa bi imeli; v tem je samo jedro katere koli možne avtoritete, ki ni narcisoidni ali egocentrični posameznik.
Rocky bi lahko postal boksarski prvak. Lahko bi se dvignil z dna, kot se reče, lahko bi prišel na vrh. Lahko bi, toda dvignil se bo le, če se bo zgodilo veliko stvari, ki niso odvisne zgolj od njega.
Najprej se mora nekdo zavzeti zanj, nekdo ga mora spodbujati, podpirati, obstajati mora nekdo, ki deluje nanj, ki mu Rocky dovoli, da vpliva nanj; potrebna je določena sila, kot bi rekel Spinoza. In ta druga oseba mora iskreno hoteti njegov uspeh. Pred Rockyjem je namreč izjemno trdo delo, ki ga ne more opraviti sam.
Ko se odloči, da sprejme spodbude drugih ljudi, ko spozna, da vse skupaj ni le njegova pot, temveč je pot samega občestva, ki mu pripada, začne s pripravami.
Vstajati mora zgodaj, ko je še tema. Trening je trd, naporen, neverjetno zahteven, včasih surov in brutalen. Toda pomembno je, da je vselej nekdo ob njem. Pravzaprav dobesedno nikoli ni sam.
Najpomembneje pa je, da se od vsakogar, ki ga spremlja, nečesa nauči. Hoče se naučiti in tudi se nauči. Nikoli ni sam in uteleša celotno občestvo, njegovo hotenje, njegove sanje, ki pa niso kapitalistične, saj so delavske. V njegovih rokah, v njegovih nogah, v njegovih možganih je čisto vsak posameznik skupnosti, pa naj bodo njegovi bližnji, trener ali sosedje, ki navijajo zanj, ko teče po ulici, da bi pridobil na vzdržljivosti.
Rocky ne potrebuje sofisticiranih naprav in znanstvenih izračunov, da bi vedel, kako mora trenirati, kdaj in kaj vse mora storiti, da bo ustrezno pripravljen na dvoboj. Telo usposablja s čisto vsemi mogočimi napravami, predmeti in priročnimi sredstvi, ki so v bližini. Ne potrebuje dragih trenirk in digitalnih naprav. Potrebuje predvsem druge ljudi.
In ko je pripravljen, so vsi z njim. Nihče ni izključen in Rocky je zgolj eden od njih. Ko se spopade z nasprotnikom, se ne spopade zaradi denarja ali slave, temveč se spopade, da bi se izkazalo, kaj vse je naredil, kaj vse je moral narediti, kaj so naredili vsi drugi, da je prišel tja, kjer poteka spopad.
Rocky ni delavski junak, ki naj bi ga drugi ljudje občudovali, temveč so drugi ljudje, delavci v njegovi glavi in njegovih rokah. Tam so zato, da bi se videlo, da bi vsi videli, kaj je mogoče narediti, kakšen bi lahko bil svet, če bi se spremenilo samo nekaj malega, da bi vedeli. Potem navadni ljudje ne bi več hrepeneli po junakih in avtoritetah, ki jim je treba verjeti, saj bi vedeli, da jih ne potrebujejo in da so oni sami to, kar pripisujejo drugim in se jim klanjajo, upajoč, da se bodo potem bolje počutili ali pridobili kaj koristnega zase, da bo kdo porekel, da so uspeli.
