Dr. Dušan Rutar
Berem knjigo z naslovom Presence: How Mindfulness and Meditation Shape Your Brain, Mind, and Life; spisal jo je Paul Verhaeghen, izšla pa je pred kratkim pri založbi Oxford University Press. Knjiga je posvečena vsakemu človeku, kot piše čisto na začetku (this book is dedicated to you). In za vsako človeško bitje velja, da bi lahko postala meditacija del njegovega življenja. Ne, raje se zbudimo. Niti približno se ne more zgoditi, da bi bila meditacija del življenja čisto vsakega življenja. Če ste trenutno, v sedanjosti begunec iz Sirije, si želite vse kaj drugega, kot so meditacije. In če ste ženska v Savdski Arabiji, velja povsem isto. Obstajajo recepti za mirno in srečno vsakdanje življenje. Knjiga jih prinaša. Lepo in prav. Meditiram vsak dan in meditacija je del mojega življenja. Spreminja moje možgane in spreminja moje življenje. Na bolje, seveda. V smislu vse večjega blagostanja.
Res pa je tudi tole: meditiranje lahko spreminja možgane vsakega človeka, ne more pa spreminjati življenja vsakega človeka. Obstaja ločnica med življenjem ljudi, ki se lahko posvečajo meditiranju, in življenjem ljudi, ki se mu kratko malo ne morejo.
Modna beseda dneva je tudi mindfulness. Tako piše avtor knjige. In dodaja: meditiranje je gotovo dobro za človeka in spreminja anatomijo njegovih možganih, toda zagotovo ni niti zdravilo za vse tegobe (a cure-all) in ni čarobna krogla (a magic bullet).
Kljub temu je mindfulness velik posel. Ali kot pravi avtor knjige: a serious business. Kapitalizem pač prenese vse in v njem je možno prodajati dobesedno karkoli. Ko človek meditira, je vsekakor koristno meditirati tudi o tem dejstvu, ki pomembno določa življenja velikega števila ljudi na tem planetu.
Spoznanje ni novo, je pa nadvse zanimivo in produktivno, kajti čuječnost ali mindfulness preprosto pomeni človekovo usmerjanje pozornosti na sedanjost, na to, kar se dogaja, in sicer brez predsodkov in vrednostnih sodb.
Usmerjanje pozornosti torej. A ne le na metuljeve lete, Bachove tokate in fuge ter tople sončne žarke, temveč tudi na orkan Irmo, sirske begunce in kopičenje kapitala v rokah elit. In brez vrednotenja?
Kaj to pomeni? Je kopičenje kapitala in izkoriščanje delavcev nekaj, česar ne vrednotimo? Sodi sem tudi izključevanje drugačnih ljudi in sploh ugotavljanje, kdo je drugačen in kdo ni?
Um, ki je mindful, je tudi srečen (happy), pravijo strokovnjaki, ki se na to spoznajo. Poraja se vprašanje: Kako je lahko človek srečen, če je njegov bližnjik nesrečen in trpi? Obstaja tudi članek z naslovom A Wandering Mind Is an Unhappy Mind, spisala sta ga Killingsworth in Gilbert.
A Wandering Mind je um, ujet v brezciljno, počasno in nesmiselno gibanje, ki ne vodi nikamor. Pomeni stopicanje na mestu in vrtenje v začaranih krogih. Koliko je ljudi, ki živijo na tak način?
Čuječnosti se človek nauči, nadaljujejo. Njena pomembna razsežnost je kultiviranje refleksivne pozornosti (reflexive awareness), ki ne pomeni ničesar drugega kot zmožnost uma, da je priča samemu sebi.
Seveda je, toda um ni abstraktna entiteta, ki plava nad empiričnimi glavami ljudi kot družbenih bitij. Ko pričuje za sebe, ipso facto pričuje za konkretna življenja ljudi v zelo konkretnih občestvih.
Predvsem pa je pomembno, da so sodobni programi za učenje čuječnosti zavezani etiki in etičnosti, ki nikakor ne pomeni zgolj širjenja empatije in sočutja. Ob tem se zastavlja težko in izjemno kompleksno vprašanje o izključevanju ljudi, ki prav zaradi izključevanja nimajo nobenih možnosti, da dnevno meditirajo in se čuječe posvečajo sedanjosti.
Ljudje, ki se temu lahko posvečajo, raje spontano povezujejo čuječnost s premagovanjem stresa, z zmanjševanjem psihičnih simptomov in s povečevanju lastnega blagostanja (well-being). Toda svet se ne bo spremenil, če se bo dovolj ljudi čuječe posvečalo meditiranju.
