Dr. Dušan Rutar
Kot rečeno: če ni avtoritete, ni pravičnosti. In živijo intelektualni junaki, ki so nesporno avtoritete, čeprav jih mediji včasih povsem prezirajo. Eden takih je prav gotovo Noam Chomsky, ki sem mu posvetil velik del svojega študija. Taki junaki namreč ne želijo, da jim drugi ljudje sledijo, ne želijo jih voditi v boljši svet, ne želijo jih zapeljevati, ne želijo jih prepričevati, temveč želijo krepiti in podpirati njihovo zmožnost za neodvisno razmišljanje, kritično raziskovanje sveta, kreativnost in samostojno sklepanje. To so edini junaki, ki jim priznavam status avtoritete. Take avtoritete so vselej pravične. Pravičen je lahko le človek; skala ne more biti pravična in žirafa tudi ne. Možnost pravičnosti terja obstoj človeškega bitja, ki je lahko pravično. Ali natančneje rečeno: pravičnost terja človeka, ki zmore tako delovanje, za katerega pravimo, da ni preračunljivo, da ni vnaprej programirano in da ga sploh ni mogoče programirati. Pravičnost je namreč presežek nad vsakim programom, zato ne moremo izračunati, kaj vse je treba narediti, da bi bili pravični. Izračunamo lahko kvečjemu skoraj vse.
Pravičnost je presežek zaradi neskončnega, zaradi človekovega nujnega odnosa do neskončnega, zaradi njegove odprtosti do neskončnosti torej. Pravičen človek je nujno odprt do odprtosti.
Natanko zato pravi Derrida, da pravičnost ni zakon in da pravičnost kot zakon ni pravičnost. Terja silo, kajti pravičnost brez sile je nemočna.
Zakon sam po sebi ni pravičen in ne more biti pravičen. Navadno je napisan tako, da ima logično strukturo, ki jo lahko natančno opišemo in razumemo. Ubogamo ga, ker se bojimo posledic, ki bi nastale, če ga ne bi ubogali. Izvajanje zakona je kajpak lahko povezano s pravičnostjo, ni pa nujno; enako je pravičnost povezana z rabo sile.
Tako podrejanje zakonu kot podrejanje pravičnosti je mogoče le, če je človek svoboden in odgovoren, poudarja Derrida. Nesvoboden in neodgovoren človek preprosto ne more biti pravičen. Aporija pa je, nadaljuje filozof, da je človek lahko pravičen le, če je njegovo svobodno in odgovorno delovanje obenem strogo regulirano in neregulirano. Natanko zato je mogoča tudi druga aporija, ki je tale: pravično dejanje je mogoče le, če se človek odloči za rez, za vzpostavitev razlike, diference. Kaj natančno to pomeni?
Pomeni tole: človek lahko natančno izračuna in preračuna, kako naj izvaja zakon, da bi bilo njegovo izvajanje pravično, toda sama odločitev za pravičnost ne more biti iz reda preračunavanja. Do odločitve torej ne moremo priti z računanjem in s kalkuliranjem, ne moremo je programirati.
Derrida upravičeno sklene, da je odločanje za pravičnost neodločljivo, kar pomeni, da se človek mora odločiti tako, da tvega, da prevzame nase odgovornost, da skoči v prazno, v brezno, da se odloči za nemogočo odločitev, za nekaj novega, kar pomeni rez z obstoječim.
Na delu je paradoks: odločanje za neodločljivo je tako, da se človek končno vendarle odloči; odločitev je nemogoča, pa vendar je možna in se lahko zgodi.
Pravičnost torej ne more slediti logični ugotovitvi, kaj je pravično in kako nekaj narediti, da bo pravično, ne more slediti preračunani rabi zakona in ne more biti njegovo mehansko oziroma programirano uveljavljanje. Enako ne moremo reči, da lahko jamčimo, kdaj je nekaj pravično in kdaj ne.
Lahko pa jamčimo za nekaj drugega. Jamčimo za to, kar prinese interpretacija ali razlaga Benjaminovega koncepta božanskega nasilja.
To nasilje lahko uniči dobrine, lahko povzroči škodo, pravi Derrida, toda nikoli ne uniči duše. Nikakor ne smemo misliti, da je božansko nasilje brezmejno in da ni pod nadzorom. Prav nasprotno je res. To je nasilje nad nasiljem, ki uničuje človeške duše, voljo do življenja in samo življenje. Je obrambno nasilje, ki ščiti in varuje življenje.
Natanko zato pravičnost potrebuje silo.
