Dušan Rutar
Natančno premišljevanje o nekaterih dogodkih iz dvajsetega stoletja, ki opredeljujejo kolonializem in antikolonialne boje, nam postreže z več kot zanimivim vpogledom v družbeno aktualnost na začetku 21. stoletja.Oblikovanje kolonij, za kar so poskrbele zahodne razvite države, ni imelo nikoli nobene legitimnosti. Ni obstajal niti en sam dober razlog, zakaj bi si neka zahodna država podredila drugo državo (običajno na vzhodu ali jugu planeta) in jo spremenila v kolonijo. Vse govorjenje o posodabljanju držav, vlaganju v njihov razvoj, napredek in tako dalje je zgolj dim v vetru.
Še slabše je z ideologijo, ki so jo uporabljali kot idejno kritje za sicer nelegitimno početje: druge države, kolonije, so eksotične, so drugačne do naših. Natanko tu je jedro, kjer se moramo ustaviti.
Razmišljanje evropocentrično, čeprav bi bilo bolje reči rasistično, kot predlaga Vivek Chibber. Rasistično razmišljanje ima tudi zelo preprosto obliko: mi (Evropejci, Zahodnjaki) smo središče sveta, kolonije pa so druge, drugačne, eksotične, tam živijo drugačni ljudje, ki razmišljajo drugače kot mi ter seveda živijo eksotično in drugače kot mi.
Tako razmišljanje še ne bi bilo problematično, kajti lahko bi veljalo tudi obrnjeno: mi (na vzhodu, na jugu) smo središče sveta, Evropa, Amerika in druge države pa so drugačne od nas.
Rasistično razmišljanje seveda tega ne prenese, kajti kdor je v središču, je po rasističnem razmišljanju tudi več. Ni le drugačen, temveč je tudi večvreden.
Tako je pogosto razmišljanje: kar je v središču, je več od tega, kar je na obrobju. Problem pa je, da ljudje, ki so v središču, svojevoljno določijo, kje središče sploh je. V njihovem primeru je kajpak središče natanko tam, kjer stojijo. In svoje središče pogosto branijo z velikanskimi količinami orožja in/ali denarja.
Pokroviteljski odnos do ljudi, ki ne živijo v središču, ima številne razsežnosti. Ena je tale: drugi (ki niso v središču) imajo tudi drugačne predstave o svetu, drugačne vrednote, drugače doživljajo svet in imajo drugačne motive, interese, želje in potrebe. Posebne potrebe sodijo natanko v to množico.
Po navadi torej ne trdijo eksplicitno, da so drugi ljudje manj vredni, saj jim očitno zadošča ugotavljanje, da so drugačni. Zveni sprejemljivo, kajti z lahkoto vsakdo doda: drugačnost nas bogati, drugačnost je dobra, drugačnost je koristna, bla, bla, bla.
Razmišljanje pa je kljub prijetnemu zvenu še vedno rasistično. Obstaja celo razvpit odgovor ameriških napadalcev na Vietnam, kjer so pobili ogromno civilistov. Na kritike, da pobijajo nedolžne ljudi, je sledil odgovor: vi ne razumete, oni (prebivalci Vietnama) imajo drugačne zamisli o tem, kaj je smrt.
Obstaja torej ideologija drugačnosti, ki je skoz in skoz rasistična. Zahod je v tej perspektivi središče racionalnega, moralnega, tehnološkega in znanstvenega napredka, medtem ko je vzhod pogreznjen v religioznost, iracionalnost, spiritualnost in drugost.
Mi smo razumna bitja, zato smo večvredni. Tak je osnovni slogan rasističnih ideologij.
Vse se je začelo spreminjati, ko se v 20. stoletju dvigne na milijone ljudi iz kolonij vsega sveta v imenu družbene pravičnosti ali družbene emancipacije. In ljudje zelo dobro vedo, da je za spremembe treba napasti materialne podlage življenja, ne le idej in ideoloških načinov razmišljanja kolonialistov, in jih spremeniti.
Biti proti rasizmu zato ne pomeni, da zamenjaš bele vladarje s temnopoltimi oziroma ne-belimi, kot poudarja Chibber, ker to pomeni zgolj zamenjavo enih elit z drugimi, to pa nikakor ne vpliva dobro na kakovost življenja ljudi. Ali rečeno drugače: brez družbenih in ekonomskih reform ne moremo resno govoriti o boju zoper rasizem, ideologije, izkoriščanje in družbene neenakosti.
Emancipacija ljudi je mogoča le, če jo razumejo kot univerzalno. Če jo razumejo kot nekaj partikularnega (za nas smo pomembni le mi, borimo se za lastno emancipacijo, drugi nas ne zanimajo), zgolj iščejo nove gospodarje nad seboj. In kdor išče gospodarja, ga prej ali slej tudi zares dobi.
