Dr. Dušan Rutar
Danes začenjam z novimi predavanji s skupnim naslovom Kaj lahko nevroznanost in kognitivna znanost povesta učiteljem. Udeležba na predavanjih je kajpak prostovoljna, sama predavanja pa so zamišljena na poseben način, o katerem želim spregovoriti na tem kraju. Poseben način mojih predavanj izhaja iz nekega nevropsihološkega spoznanja, ki je sicer zelo preprosto, v vsakdanjem življenju pa je na žalost še vedno zelo zanemarjeno. Zanemarjeno je tudi v šolah, kjer se mladina uči za življenje. Za življenje pa ni izjemno pomembno, da ima človek v glavi veliko informacij in podatkov, kot se reče, da se torej nauči na pamet tono snovi in jo nato kmalu pozabi, temveč je zelo pomembno nekaj drugega.
Pomembna je empatija. O tem sem sicer že pisal, toda pisati želim še veliko. Predvsem zato, ker je celo tako priljubljen in popularen izraz, kot je empatija, še vse premalo razumljen in upoštevan, predstavlja pa morda samo jedro tega, kar imamo ljudje med seboj in je dobro.
Empatija najprej pomeni zmožnost človeškega bitja za razumevanje samega sebe in drugega človeka, zato lahko rečemo, da je metakognitivna zmožnost. Ne mislimo namreč le na izražanje čustev in njihovo prepoznavanje, temveč zlasti na razumevanje.
Čustvene izkušnje so zelo pomembne zlasti takrat, ko jih ljudje medsebojno delimo, kajti empatija pomeni še nekaj drugega.
Zajema tudi posebna stanja uma, mentalne podobe ali reprezentacije sveta. Ko torej empatično razumevamo sebe in druge ljudi, spoznavamo, da so njihove čustvene izkušnje sveta podobne našim ter da so njihove mentalne podobe podobne našim in da so tudi duhovna stanja podobna našim. Nikoli niso povsem enaka, toda to je samo dobro in koristno.
Vidimo torej, da empatično razumevanje ljudi ne zajema nobene razlike med našimi in vašimi, med ljudmi s posebnimi potrebami in onimi brez njih. Prav nasprotno je res: empatija pomeni tudi delitev takih izkušenj. Pomeni delitev različnih izkušenj, ki so vendarle podobne, pomeni torej zbliževanje ljudi natanko v različnosti.
Empatija pomeni, da je vsak človek enak drugemu človeku prav v različnosti, ki jo je zmožen razumeti.
Za moja uvodoma omenjena predavanja je zapisano zelo pomembno, saj niso namenjena prenašanju znanja, temveč delitvi izkušenj. Lahko celo rečem, da so namenjena širjenju empatije.
Delitev izkušenj se navezuje še na neko precej zanemarjeno delo v šoli, ki izhaja iz temeljnega etičnega vprašanja o naravi tega, kar delamo.
Navadno se v šolah soočamo z vprašanji, ki so precej tehnične narave in se nanašajo na predmete oziroma objekte. Sprašujemo se, kako nekaj narediti prav, natančno, učinkovito in podobno, koliko ur za učenje in druge dejavnosti imamo na voljo.
Redkeje pa razmišljamo etično in se sprašujemo, kako nekaj narediti tako, da bo moralno ali etično prav, ne le tehnično, naravoslovno ali matematično pravilno.
Etično spraševanje je tradicionalno povezano s tremi temami, s katerimi se bomo na mojih predavanjih nenehno srečevali. Zajema učenje kreposti in dobrih vrednot, etičnih načel ali maksim in dobrega državljanstva.
Vse skupaj pa ima skupni imenovalec: veliko branja knjig. Ne veliko branja lahkih knjig, temveč veliko branja zahtevnih knjig.
