Učitelj v 21. stoletju

Rok Kralj

Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

Beseda opolnomočenje (ang. empowerment) pomeni krepitev moči/vloge posameznika, kar je navadno povezano z večjo odgovornostjo za sprejemanje odločitev (SSKJ), v tem primeru učiteljev. Med sedemnajstimi Cilji trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 sprejela svetovna skupnost, je tudi: Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar (četrti cilj). Učitelj ima torej v 21. stoletju pomembno nalogo: ne zgolj poučevati svoje predmete, temveč prevzemati odgovornost za vsem dostopno izobraževanje, ki je eden od sedemnajstih stebrov globalne družbe prihodnosti.

Zato učiteljeva vloga ni slepo sledenje kurikulom, poklicnim kompetencam in snovi, ki naj bi jo podajal uka željnim mladim ljudem. Učitelj se mora zavedati, da ima danes na šolo močan vpliv finančno-korporativni sektor, ki skuša šolo ukrojiti po svoji podobi. Nekoč smo govorili o šoli kot ideološkem aparatu države, danes je šola vse bolj ideološki aparat finančno-korporativnega sektorja. Šole naj bi bile učinkovite, podjetniške, čimbolj zasebne, mlade pa naj bi izobraževale predvsem za pridobivanje poklicnih kompetenc. Čeprav je tudi to del izobraževanja, pa še zdaleč ni vse.

Morda pa bi morali v osrčje izobraževanje v 21. stoletju postaviti izgradnjo miru, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj, kot pravijo v organizaciji UNESCO(Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo). Seveda potrebujemo izobražene ljudi za opravljanje različnih poklicev, vendar imamo danes veliko super strokovnjakov, ki so na vseh področjih človeške družbe, zlasti pa v politiki in ekonomiji, vse boljši v uničevanju ljudi in okolja. Je morda to rezultat super učinkovitega modernega (korporativnega) izobraževanja?

Medtem pa teme, kot so mir, izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj le redko zaidejo v resne šolske in višješolske kurikule, običajno so namenjene zgolj najmlajšim otrokom. Si predstavljate, da bi s temi temami napolnili polovico učnih ur v srednjih šolah, na primer? Pa morda dodali še resnično poznavanje drugih kultur? Ker izobraževanje preobraža življenja, kot pravijo pri organizaciji UNESCO (Education for the 21st Century), bi na ta način vsekakor spremenili ne samo življenja posameznikov, temveč tudi družbo kot celoto.

Učitelj v 21. stoletju je torej vsekakor pred težavno nalogo. Najprej mora razumeti razmerja moči v sodobni družbi, ki imajo vsekakor velikanski vpliv na polje izobraževanja. Vodilne sile v ozadju so vsekakor finančno-korporativno sile, ki intenzivno preoblikujejo šolsko polje. Po drugi strani pa mora učitelj mlade ljudi izobraževati v skladu s cilji, ki jih je sprejelo človeštvo: živeti v miru, blaginji, v zdravem planetarnem okolju. Zato ni dovolj, da čaka, kdaj bo dobil komando od zgoraj, temveč mora stopiti v prve vrste naprednih sil, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet.

Svoboda in opolnomočenje ne prideta sama od sebe, zanju je potreben pogum in srčnost. Brez njiju je učitelj samo hladen, brezdušen uradnik.



Slika: Taamann Jacob: When teachers back is turned