Dr. Dušan Rutar
Za pisanje teh blogov nihče od nas ne bo dobil Nobelove nagrade, je pa kljub temu zanimivo potegniti vzporednico s pisanjem letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, ki je Kazuo Ishiguro. Vzporednice ne bom potegnil, ker bi se želel primerjati z njim, temveč jo bom potegnil, da bi poudaril pomen tiste razsežnosti naših življenj v kapitalizmu, ki nas počasi in zanesljivo uničuje. Naj zato za začetek navedem zgolj droben podatek: raziskave dokazujejo, da vsaj vsak peti delavec na delovnem mestu trpi zaradi duševnih motenj, težav, problemov, bolezni. Vprašanje, ki si ga zato velja zastaviti, je tole: kakšna delovna okolja ustvarjamo, da toliko ljudi trpi zaradi duševnih motenj, in zakaj? Nobelova nagrada za književnost ima zelo jasno poslanstvo: nagrajevati posameznike, ki znajo spretno sukati pero in razsvetljevati ljudi, da bi bili pozornejši na teme, ki so vredne njihove pozornosti. Ena je začrtana uvodoma. Ljudje sicer večkrat spontano rečejo, da nima smisla govoriti o svetu na prefinjen način, ker je zanje kognitivno zahteven. Dejstvo pa je tudi, da kroži med ljudmi veliko več puhlic, klišejev, praznih stavkov, ki ne pomenijo ničesar ali skoraj ničesar. Človek se prav tako nenehno srečuje s propagando in z oglasi, ki so vsekakor kognitivno nezahtevni. Vse to bi bilo morda celo v redu, če ne bi toliko ljudi trpelo zaradi duševnih motenj.
Ishiguro je avtor, ki s svojimi deli opozarja, kako smo ljudje v neoliberalnem svetu vse bolj podrejeni logiki dela in garanja, in sicer do take mere, da številni delavci dobesedno ne živijo več življenj, neodvisnih od dela. Prav zato nastaja vtis, da se samo življenje spreminja v delo. Kot da mora človek samo še delati in delati in delati. Kot da bo živel potem enkrat, ko bo vsega tega garanja konec.
Avtor opisuje življenje ljudi, ki skušajo najti smisel življenja v delu, na delovnem mestu, kjer sodobni delodajalci oziroma lastniki kapitala pozivajo delavce, kako cinično!, naj sledijo svojim srcem, naj jim prisluhnejo in naj tekajo za sanjami, da bi uspeli. Pozivajo jih, naj uživajo življenje na polno – zopet seveda na delovnih mestih.
Ljudje se tako počasi spreminjajo v garače, katerih garanje zlasti polni žepe lastnikov kapitala, in potrošnike, ki trošijo vse: lastna telesa, drug drugega, medsebojne odnose, čustva, intelekt, um, srečo. Ko trošijo blago, se ne spreminjajo in ne razvijajo, temveč se obnašajo skladno s sloganom, ki poganja kapitalizem: Več!
V perspektivi slogana je malo pomembno, kako živijo ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala in mu ne morejo slediti. Ni pomembno življenje ljudi, ki nimajo dela, in ni pomembno življenje ljudi, ki sicer delajo, a za mizerno mezdo.
Nepomembno je, da je nekdo izključen, da ne more sodelovati v globalni igri videzov, iluzij, medsebojnega izkoriščanja, propagande, in celo duševne motnje, ki jih ima tako veliko ljudi, so bolj ali manj le del trgovanja z duševnim zdravjem, proizvodnje tablet in kopičenja dobičkov teh, ki znajo spretno krošnjariti.
