Dr. Dušan Rutar
Vedno živijo ljudje, ki ne sodijo popolnoma v občestvo, in vedno bodo živeli; nekako štrlijo iz njega. Na primer: če imajo vsi kmetje v vasi po pet krav, eden pa ima samo eno, je že predmet razprav, da je morda len, da nima ustreznih genov, da bi se potrudil in kupil pet krav, da je nekaj v njegovi naravi, da je drugačen. Zlasti pa bi razmišljali, da je na neki način nevaren. Le kaj ima za bregom, bi se spraševali. Ljudje bi skušali ustvariti kategorijo, v katero bi ga potisnili. Tako ustvarjanje je tipično zanje celo tedaj, ko verjamejo, da smo vsi ljudje drugačni in različni. Tipično pa je tudi tole: ljudje so hitro pripravljen verjeti vsepovsod navzočemu žargonu, da kapitalizem iz dneva v dan napreduje, da imajo vsi ljudje od tega koristi, da vse raste in da so pred nami svetli časi. Eno je kajpak žargon, drugo pa so empirični podatki. V pravljici je sicer mogoče živeti, a ne za dolgo.
Britanski raziskovalni novinar Stephen Armstrong si je pred časom zadal zelo preprosto nalogo: odločil se je, da potuje po Veliki Britaniji in zbere resnične podatke o tako opevani rasti in o kapitalizmu. Na podlagi njegovih raziskovanj je nastala knjiga, ki jo pravkar berem, izšla pa je pred nekaj dnevi pri založbi Verso: The New Poverty.
Kakšni so torej podatki, kakšna je kapitalistična resničnost onkraj lepih govorov, cvetk, puhlic, klišejev, novoreka in politične propagande?
Avtor knjige odgovarja: samo v Veliki Britaniji živi ta hip 13 milijonov ljudi v revščini. Podatki so neizprosni in zgovorni: eden od petih otrok živi v revščini. In Velika Britanija gotovo ni revna, od Boga in kapitalistov pozabljena afriška država, temveč je ena najbogatejših držav sveta.
Pomembno je razložiti empirične podatke. Teh je sicer tudi v uradnih statistikah veliko, toda šele razlage nam povedo, kaj se dejansko dogaja in kako živijo ljudje v resnici, ne v pravljicah.
Medtem ko nekateri bogatijo, tudi to je empirično preverljivo, nastaja velikanska skupina ljudi, ki bi jo lahko po sili razmer uvrstili v kategorijo novi reveži.
Da ne bo kdo mislil, da vse skupaj ves čas samo napreduje in raste. Zadeve so zapletenejše, saj raste tudi nova revščina.
Veliko ljudi, ki jo tvorijo, sočasno hodi v službo. Torej ni res, da so vsi revni ljudje brezposelni. V tem dejstvu je nekaj tragičnega: da človek dela vsak dan osem ur in je še vedno revež.
Nova revščina zajema ljudi, ki jih zajema tudi besednjak o ranljivih družbenih skupinah. Izraz je res ponesrečen, kajti številni ljudje, ki tvorijo danes novo revščino, so bili še do včeraj zaposleni in so pripadali srednjemu družbenemu razredu, potem pa jih je dotolkla politika kleščenja sredstev za javno porabo, zategovanja pasov in odpuščanja delavcev v imenu racionalizacije. S tem se je izkazalo, kako ranljivi so delavci, ki tvorijo ranljivo skupino po definiciji, saj se morajo ponujati kot delovna sila lastnikom kapital. In ker je velikanska večina ljudi delavcev, ranljive družbene skupine niso redki marginalci ali posamezni čudaki, ampak jih tvori kar večina vseh ljudi.
Ali si sploh kdo predstavlja, kako živi 13 milijonov Britancev, ki tvorijo novo revščino, vsak dan? In kako živi tisoč milijonov drugih revežev z vsega sveta?
Na podlagi teh in drugih empiričnih podatkov lahko rečemo, da spremlja bogatenje elite nova revščina in da spremlja rast vsega dolga depresija, zaradi katere bodo dolgoročno sicer nastajala nova delovna mesta, o katerih govorijo politiki in mainstream ekonomisti, vendar bo med njimi veliko duhamornih, rutinskih, neustvarjalnih in celo nevarnih, slabo plačanih, začasnih, takih za manj kot polni delovni čas in ustvarjenih na podlagi zelo ranljivega samozaposlovanja.
