Dr. Dušan Rutar
Ljudje tvorijo občestva in za tako delovanje morajo verjeti v nekaj skupnega; morajo imeti občutek dolžnosti, obveznosti, dolga. Če bi bilo mogoče, da ne bi verjeli v kaj takega, bi lahko živeli tako, kot živijo mravlje v mravljišču, ki ne potrebujejo upanja, zaupanja, verjetja, morale in etike, pa mravljišče vseeno deluje kot dobro namazan stroj. Živeli bi tako, kot predvideva neoklasična ekonomska teorija: nihče ne bi imel najmanjšega razloga, da verjame kateremu koli drugemu človeku, da mu zaupa. Vsakdo bi skrbel zgolj zase in sledil svojim interesom.
Za človeška bitja pa je vendarle značilno, da zmorejo še nekaj drugega: verjeti ali zaupati, da se bo drugi človek odzval na primeren oziroma ustrezen način. Če bom torej prijazen do drugega človeka, upam, da bo sam prijazen do mene; morda ne bo, a bom še vedno verjel, da enkrat drugič bo. Bistvo je v tem: drugi človek se lahko odzove na tak način celo takrat, ko nima dobrega razloga, da bi se odzval. V tem je res nekaj vznemirljivega.
Vznemirljivo pa je tudi tole spoznanje. Edini racionalni način, da ljudje sodelujejo, si zaupajo in verjamejo drug v drugega, je ta, da skrbijo za vzajemno izmenjavo. Ljudi tako ni treba siliti k sodelovanju, ni jih treba prepričevati, naj sodelujejo, saj sodelujejo sami od sebe. Problem nastane, ko je očitno, da ne sodelujejo. Kaj se je zgodilo?
Zgodilo se je tole: ne deluje zmožnost za samopreseganje posameznikov in ne deluje njihovo podrejanje kolektivnemu subjektu, nečemu torej, kar presega voljo vsakega posameznika. Hobbes je zato predvidel obstoj Leviathana, absolutnega suverena, ki presega vsakega človeka.
Začetna ideja je torej ta, da so ljudje zmožni za samopreseganje. Ne zgolj v modnem kapitalističnem smislu osebnostne rasti in podobnega, kar gre danes zelo v denar. Zares radikalna ideja je drugačna in pravi, da so ljudje zmožni kreirati nekaj, subjekt, Subjekt, ki jih absolutno presega, in se mu kolektivno podrejati.
Pravzaprav ni čisto res, da ga kreirajo, ker vselej že nujno obstaja, kot je pokazal Descartes, toda kljub temu je pomembno poudariti, da ljudje vanj vsaj nezavedno verjamejo, kot je pokazal Freud.
Nadaljevanje je za marsikoga šokantno: ko govorimo o Subjektu, Leviathanu, mislimo na to, da ima pravico, da dela, kar hoče, on, ne pa posamezniki. Ti se podrejajo Subjektu in se odrekajo pravici do lastne volje in do tega, da svobodno izbirajo, kar hočejo.
Ko se podrejajo Subjektu, je na delu dolžnost, ne pravica. Kako jo čuti posameznik? Tako, kot je zapisal Rousseau: včasih imam občutek, da je nad menoj sila, večja od mene, jaz pa sem zgolj njen razlagalec. Seveda je to rekel tudi Hitler, zato moramo biti natančni in dodati tole: Subjekt nima absolutne in brezmejne pravice, da dela, kar hoče, saj je notranje omejen. Ko se mu posameznik podreja, zato čuti tudi to, kar je izrekel Martin Luther na sojenju: ne morem se odreči svojim knjigam, celo če bi se hotel. V njem je torej sila, ki je preprosto močnejša od njegovega jaza in njegove volje.
Sklicevanje na jaz in voljo je torej prekratko in nima zadostne pojasnjevalne moči.
Najbolj šokantno spoznanje danes pa je tole: medtem ko ima v ekonomiji vse ceno, je podrejanje posameznikov Subjektu nima. In natanko v tem je rešitev.
Ekonomija, v kateri naj bi posamezniki skrbeli vsak zase, je namreč dolgoročno katastrofalna, saj ljudem ne omogoča nobenega upanja, nobenega zaupanja v prihodnost. Ponuja namreč le več istega (medsebojno tekmovanje, bogatenje elit, vsakdanji boj za preživetje, krepitev korporacij, kupovanje politikov, da zapeljujejo ljudi in jih prepričujejo, naj kupujejo kot nori). Ljudje v taki ekonomiji ne vidijo nobenih novih obzorij, saj vidijo zgolj neposredno sedanjost in morda še jutrišnji dan – negotovost je v takem svetu namreč velika, zato se krize ponavljajo na nekaj let.
V takem svetu je težko najti smisel življenja, saj ga kopičenje istega kratko malo ne omogoča. Spektakli ne prinesejo zadovoljstva in sreče, medijske vsebine, novorek in žargon tudi ne. Kupovanje blaga še manj. Goli posamezniki so vse bolj zgolj – goli posamezniki.
Slika: Iskanje (foto: Dušan Rutar)
