Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 09. oktober 2017

Divje zgodbe

Dr. Dušan Rutar
Film Divje zgodbe (Relatos salvajes, Damián Szifron, 2014) je vreden ogleda, ker nam postreže z več zgodbami, ki na različne in zelo prepričljive načine razmišljajo o tem, kar imamo ljudje med seboj, obenem pa nam ponujajo alternativo v obliki etičnega razmisleka o človekovi odgovornosti do drugega človeka. Delitev na ljudi s posebnimi potrebami in ljudi brez njih je v tej perspektivi povsem nesmiselna. Etičnost namreč velja za vsakega človeka ali pa ne velja za nikogar – v tem primeru smo ljudje zgolj živali. Osrednja tema vsake zgodbe je maščevanje, imaginarno odzivanje na nasilje drugega oziroma na vedenje drugega človeka, ki nastaja zaradi preprostega in spontanega vsakdanjega prepričanja, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, svojih prepričanj, svojih načinov razumevanja sveta, do egocentričnosti torej. Pokaže nam, kakšne so lahko posledice, če tak samodejni egocentrizem konsistentno izpeljejo do konca, če ne popustijo in vztrajajo. Morda bo zato ob ogledu filma kdo končno pomislil, kako problematično je vztrajanje pri pravici do egocentričnosti; to je namreč še slabše od pravice do vraževerja.

Vsaka zgodba se prične tako, da se zgodi čisto majhen, komaj opazen incident. Na primer: šofer na cesti ovira za seboj vozeče vozilo; njegov šofer končno prehiti vozilo pred seboj in ob srečanju z njim drugemu šoferju pokaže sredinec. Vse to se dogaja dnevno na vseh koncih sveta in ljudje se pretirano ne razburjajo.

Dogodek je res komaj omembe vreden, toda lahko se zgodi tudi katastrofa. Največkrat se sicer ne zgodi – še dobro –, včasih pa je preprosto neizogibna.

Ob takih srečanjih se vedno znova zastavi tudi vprašanje o pomenu filozofskih razprav o etičnosti in zmožnosti človeških bitij za etično ravnanje, saj ljudje nismo živeli, katerih vedenje usmerjajo refleksi, instinkti in nagoni.

Derrida in Lévinas sta vsak na svoj način vse življenje zato poudarjala pomen Drugega in človekove odgovornosti do njega. Dobro sta se tudi zavedala, kako tvegano je človekovo brezpogojno odzivanje v obliki gostoljubnosti do vsakega drugega človeka. Še več: prepričana sta bila, da je tako vedenje na robu norosti.

Terja pogum, kar je dokazal Jezus Kristus, toda obenem je tudi nekoliko noro, kar pomeni, da ima človek, tako kot Jezus, izjemno malo možnosti, da je njegova gostoljubnost v občestvu prepoznana, potrjena in sprejeta. Žalostno, toda zelo resnično.

Človek ima zato včasih občutek, da razmišljanja o etičnosti ne sme jemati preveč zares, da se mu ne bi zmešalo. Drugače pa razmišlja, ko sam potrebuje gostoljubnost drugih ljudi. Takrat je pripravljen v hipu zamenjati ploščo in trditi, da se mu dogaja krivica.

V živalskem svetu je drugače, kot rečeno. Živali skušajo preživeti in ne poznajo etike. Človek je zavezan etičnosti v trenutku, ko se sreča z drugim človekom, ko si zreta iz oči v oči; ko se rodi torej. V tistem trenutku vdrejo v njegovo življenje z vso silo: radodarnost, širokogrudnost, ljubezen, milost, dobrodelnost. Vsemu temu se ne more več izogniti, tudi če se hoče, če zanika in celo taji, da je to vdrlo v njegovo eksistenco. Vse skupaj deluje nanj, tudi če noče, da bi delovalo.

Omejuje ga, zato ne sme ubiti drugega človeka, ne sme mu storiti ničesar hudega. Tak je aksiom.

Zapisano seveda ne pomeni, da bodo jutri vsi ljudje tega sveta upoštevali etične principe. Najbrž jih ne bodo nikoli. A nekateri jih vendarle bodo.

Ali to pomeni, da je človeško bitje nujno ujeto v odnose s tem, kar je drugo in ne more biti skrčeno na isto? Je torej metafizika kot človekovo srečevanje z neskončnim Drugim usoda, ki ji ne moremo pobegniti?

Da, metafiziki ne moremo pobegniti, kar pomeni, da ne moremo izstopiti iz odnosa do neskončnega Drugega, do katerega smo odgovorni.

In ker živita na svetu več kot dva človeka, je etični odnos do drugega človeka vselej že tudi politični odnos, ki v končni fazi zajema vse druge ljudi. Zajema jih natanko tako, da posamezni človek zaradi odgovornosti do Drugega kot neskončnega vrača le-temu darilo, s katerim presega vsako nasilje do katerega koli drugega človeka.

Slika: Drugo (foto: Dušan Rutar)