Dr. Dušan Rutar
Rad imam, ko so sogovorci inteligentni in mi ne poskušajo prodajati megle, me ne ponižujejo s puhlicami, s klišeji, tisočkrat ponovljenimi izjavami, stereotipi ali tistim moje mnenje je. Uživam, ko se misel v pogovoru razvija, se bogati, ko čutim, da skupaj prispevamo k bogastvu, h kognitivnemu zadovoljstvu. Sovražim pa, ko sem po pogovoru prazen kot sod, utrujen in intelektualno ponižan. Zadnjič se mi je pripetilo tole. 
Zdi se skoraj samoumevno, da naj bi se pripadniki ranljivih družbenih skupin vključevali. Prav. Kam naj bi se vključevali?
Logično konsistentno z začetno trditvijo je, da naj bi se vključevali nekam, kjer bodo sicer še vedno ranljiva družbena skupina, vendar ne bodo izključeni, karkoli že to pomeni. Kraj, kamor naj bi se vključili, naj bi bil kajpak tak, da bi se vanj želeli vključiti.
Te dni pa sem se pogovarjal z mamo otrok, ki po uradnih kliničnih diagnozah zagotovo sodita v ranljivo družbeno skupino; včasih je prav neverjetno, kako so nekateri ljudje obremenjeni s postavljanjem diagnoz in z razvrščanjem ljudi po predalčkih. Povedala mi je nekaj, kar je zelo dragoceno, ker je inteligentno, dobro premišljeno in moralno utemeljeno.
Najprej mi je rekla, da svojega otroka ne bi kar na vrat na nos vključila v normalno družbeno okolje, med ljudi torej, ki jo tvorijo. Zveni nekoliko nenavadno.
Kdo bi se kajpak na mestu vprašal, zakaj, čemu tega ne bi storila, saj se zdi, da je vključevanje otrok s posebnimi potrebami skoz in skoz dobro, nevprašljivo, smiselno in logično. In vprašanje bi bilo zato zelo na mestu.
Gospa je na morebitno vprašanje odgovorila kar sama in vnaprej: otrok tja ne bi vključila, ker nisem čisto prepričana, koliko je normalno družbeno okolje zares normalno.
Z njenim razmišljanjem se v celoti strinjam, zato nisem bil presenečen, temveč sem bil navdušen. Kar je na videz normalno, je namreč res lahko zgolj videz, za katerim se skriva nekaj, kar ni nujno normalno.
Kaj pravzaprav je normalno?
Ko govorimo o normalnosti družbenega delovanja ljudi, moramo zelo hitro dojeti, da družbeno polje ni harmonično naravno okolje, dano od nekdaj, v katerem se imajo vsi radi in so si naklonjeni. Res je prav nasprotno: razmerja med ljudmi so polna nasilja, tekmovalnosti, dominance, oblasti, izkoriščanja, manipuliranja, ideologij, sprenevedanja in nepravičnega uveljavljanja na račun drugih.
Zlasti pa je žalostno, da obstajajo tudi razlage dominance ali načinov, kako eni ljudje prevladujejo nad drugimi, ter razlage, ki prevlado celo opravičujejo in zagovarjajo.
Naj potegnem vzporednico.
Leta 1986 je izšlo delo z naslovom Women's Work, Men's Property: The Origins of Gender and Class, ki sta ga uredili Stephanie Coontz in Peta Henderson. Temeljna ideja tega dela je tale: če hočemo razumeti moško prevlado nad ženskami, se moramo lotiti razmisleka, kdo hoče koga nadzorovati in zakaj.
Številnim ljudem, celo ženskam, se zdi, da je moška prevlada nad ženskami naravna, nujna, večna in univerzalna, zato se jim niti ne zdi potrebno razmišljati o naravi prevlade.
Podobno bi lahko rekli za ljudi iz ranljivih družbenih skupin. Povsem naravno je, da so šibkejši od drugih ljudi, da so jim torej podrejeni in da so odvisni od njih.
Študije pa dokazujejo nekaj drugega. Prevlada enih ljudi nad drugimi je naključna, zgodovinsko začasna in odvisna od civilizacijskih okoliščin. Iz takega razmišljanja sledi radikalen sklep.
Prevlada enih ljudi nad drugimi ni normalna niti tedaj, ko se ljudem zdi, da je taka, in jo vdano sprejemajo oziroma prenašajo. Ljudje, ki to vedo, nimajo najmanjšega interesa, da bi živeli v okoljih s tako prevlado. Če pa so v njih prisiljeni živeti, ker se ne morejo kar odseliti na Luno, ne želijo sodelovati v praksah, ki prevlado še krepijo.
Včasih človek zato ne gre v navidezno normalno družbo, ker ve, da na njena razmerja moči, medsebojno izkoriščanje in prevlado enih ljudi nad drugimi preprosto ne more vplivati. Obstaja torej trenutek, ko moramo reči: ranljive družbene skupine so lahko organizirane tudi tako, da bi se vsi drugi morali zgledovati po njih, ne pa jih vabiti, naj se vključijo v to, kar je nenormalno.
Slika: Jutro 18. oktobra (foto: Dušan Rutar)
