Dr. Dušan Rutar
Nadaljujem s predavanji po slovenskih šolah. O kognitivni znanosti, o nevroznanosti in o tem, kaj lahko povesta učiteljem in učencem in staršem ter snovalcem izobraževalnih in vzgojnih politik. V vseh teh letih sem obiskal že nekaj sto šol in srečal na tisoče učiteljev, ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, svetovalnih delavcev, učencev, dijakov in študentov. In vse bolj jasno mi je, kako daleč so vsakdanje šolske prakse od znanosti, kako trdovratno je vraževerje, kako malo pripravijo šole učence in dijake na vsakdanje zadeve, kot so pogovarjanje, čustveno in socialno življenje, etika in morala, humanistika. Učenci se v njih še vedno učijo veliko abstraktne matematike, vendar vsakdanje življenje in medsebojni odnosi v njem niso stvar abstraktne matematike. Ljudje se ne naučijo pogovarjati o sebi in o tem, kar imajo med seboj, s pomočjo fizike, kemije ali abstraktne matematike. Z njimi se ne naučijo vplivati na svoja čustva, ki jih pogosto povsem obvladujejo, da so pod stresom, zaskrbljeni in depresivni, ne naučijo se osebnostne rasti, z njo ne morejo dojeti etičnosti in njenih maksim, kako se znajti v vrtincu medsebojno izključujočih se zahtev po čuječnosti, sočutju, hvaležnosti, bogatenju, sebični skrbi zase in kopičenju kapitala. Tamle zunaj se dogajajo zelo konkretne stvari, o katerih v šoli komaj kdaj slišijo, o njih se ne pogovarjajo, zato pa se učijo na pamet tone informacij, ki jih pozabijo tako hitro, kot jih nakopičijo, ker možgani tako delujejo, saj jih evolucija ni naredila, da bodo posoda za informacije. Ljudje zato pogosto izbirajo vraževerje in se zatekajo v mistiko, verjamejo v nevidnega in nikoli dokazanega Boga, obenem pa udrihajo po filozofiji, rekoč, da je preveč abstraktna, oddaljena od konkretnega življenja in človekovih čustev! Raziskave potrjujejo, da se večina učencev v šoli dolgočasi, toda učni načrti so vse bolj natrpani z dolgočasnimi informacijami, ki jih človek sicer dobi, kadar hoče, s klikom miške. Psihoterapevti in psihoanalitiki na kongresih poročajo, kako velikansko število ljudi nujno potrebuje pogovore z njimi, ker imajo sicer na tisoče prijateljev na svojih digitalnih profilih, a nikogar, s katerim bi se resno pogovarjali o tem, kar jih najbolj zanima, skrbi ali obremenjuje. Življenje je naporno, izjavljajo ljudje, ogromno si jih pomaga z alkoholom, s sladkorji, z drogami in s tabletami, s problematično in celo nevarno hrano, toda vse skupaj ne rešuje problemov, saj se jih še dotakne ne. Treba se je odločati, toda pogosto ni blizu nikogar, da bi se nanj zanesli, da bi se z njim inteligentno pogovorili, saj so nekatere odločitve zares težke. Veliko je propagande, žargona in puhlic, malo je modrosti in inteligence. Mediji se polnijo s praznimi in včasih neumnimi vsebinami, da si umetno dvigujejo gledanost, da žvenketajo cekini, ljudem pa sporočajo, da je čisto v redu, če so egocentrični, medsebojno odtujeni in čustveno izpraznjeni, preobremenjeni, dinamični, večno aktivni in prav tako večno utrujeni. Vse je mogoče kupiti in prodati, dodajajo, zato se morajo že v šolah naučiti podjetnosti in vsega drugega, kar pač sodi zraven. Kapitalistična podjetnost je zares velikanska, ogromna pa je tudi škoda, ki jo povzročajo orkani, velikanski gozdni požari, poplave, dvigovanje morja, taljenje ledu in druge katastrofe. O podnebnih spremembah nekateri še vedno dvomijo, čeprav jih pojasni osnovnošolska fizika. Na kratko: v šolah so pomembnejše abstraktne in od sedanjosti oddaljene vsebine, ki jih pretirano hvalijo, medtem ko so konkretne in zelo otipljive vsakdanje zadeve, med katere sodijo kapitalistično izkoriščanje ljudi in zemeljskih virov energije, uničevanje lokalnih gospodarstev v imenu globalizacije, korupcija politikov, tajkunov in mednarodnih korporacij, prazni politični spektakli, revščina, nezaposlenost, begunci in izključevanje milijonov ljudi, da nimajo nobenega dostopa do kapitala, tisto nekaj, za kar vselej zmanjka časa, je nepomembno, nezanimivo ali pa preprosto ne obstaja, ker o takih težkih temah pač ne bomo razmišljali, saj se je treba predajati zabavi, biznisu in skrbeti za iluzije.
