Dr. Dušan Rutar
Na včerajšnjem predavanju sem imel ves čas občutek, da je prav, da govorim o občutkih. O njih se sicer premalo pogovarjamo, premalo jim zaupamo in premalo poslušamo drug drugega, ko kdaj pa kdaj vendarle spregovorimo o njih; tako kažeta vsakdanje življenje in klinika, isto dokazujejo znanstvene študije. Na koncu predavanja pa sem imel občutek, da nisem povedal vsega, kar sem hotel povedati, zato bom v tem dnevniškem zapisu nadoknadil zamujeno. Nova znanost Mind, Brain and Education niza nove in nove dokaze za pomembnost čustvenega življenja ljudi in tega, kar imajo ljudje med seboj. Za vsakega človeka, ne le za nekatere ljudi – na primer za tiste, ki jih imenujejo ranljivi. Morda so njeni dokazi najpomembnejši ravno zaradi nenehnih poskusov ljudi, da bi čustva in občutke nekako obvladali, celo skrili pred drugimi ljudmi in jih utajili, čeprav se ves čas dogaja prav nasprotno: čustva jih močno obvladujejo. In ranljiv je čisto vsak človek; njegova čustva je mogoče zelo hitro zelo močno prizadeti in ga s tem raniti – tudi za vse življenje. Helen Immordino-Yang in Antonio Damasio v prispevku z naslovom We Feel, Therefore We Learn: The Relevance of Affective and Social Neuroscience to Education poudarjata pomen nevrobiološkega spoznanja, da so procesi, ki jih v učilnicah nujno sprožamo in smo nanje zelo pozorni, sem sodijo pozornost, učenje, spomin, odločanje, socialno vedenje, globoko prepleteni s čustvenimi procesi – to razsežnost vsakdanjega človekovega vedenja in delovanja imenujeta čustvene misli (emotional thoughts).
To niso lepe misli, ki sprožajo globoke čustvene odzive, temveč so misli, ki so dobesedno narejene iz čustev, in so čustva, ki so narejena iz misli. Predstavljajo sam temelj, samo podlago našega doživljanja sveta in sebe, razumevanja in odzivanja. Odvzemite človeku zmožnost čutenja in čustvenega odzivanja in dobite – robota.
Pomen čustev in občutkov je zares izjemen, zato uporabita avtorja še en izraz, še eno metaforo, da bi podčrtala zapisano.
Orisani procesi, ki tvorijo čustvene misli, so pomembni tudi pri vsakdanjem odločanju in prenašanju znanja, če lahko tako rečem, kar pomeni, da nobena odločitev ni čustveno nevtralna in ima pomen za našo eksistenco celo tedaj, ko imamo vtis, da je odločitev skoraj povsem nepomembna. Spoznanje je pomembno zlasti v šolskem polju, v učilnicah, kajti tam se mladi soočajo z velikanskimi količinami informacij in podatkov, manj pa se učijo razmišljati in odločati.
Prav tega pa bi se morali učiti, kajti čustveno življenje je dobesedno krmilo, brez katerega kapitan ladje le-te ne more usmerjati; niti približno zato ni res, da naše življenje usmerjajo ideje, racionalne odločitve in dobro premišljene strategije. Avtorja uporabljata izraz emotional rudder.
Poudariti pa sem želel še tole: učitelji namenjajo vse več pozornosti oblikovanju učnih prostorov (learning spaces), saj vplivajo na vzdušje v učilnicah (learning climate), učenje in učne dosežke. Ključni razsežnosti takih prostorov sta blagostanje (well-being) in občutek varnosti. Prav zato ni nobenega dobrega razloga, da se učitelji ne bi posvetili učenju meditacij in da se šolske ure ne bi pričele z vajami iz čuječnosti (mindfulness).
