Dr. Dušan Rutar
Med ljudmi je vse pogostejše prepričanje, da je poklic prihodnosti inženir, kar naj bi pomenilo, da je že danes koristno, če se mladi čim prej prepričajo in se odločijo za ta poklic. Inženirje bomo zagotovo potrebovali, to pa še ne pomeni, da je treba zanemariti humanistično misel, ki na prvi pogled ni uporabna ali koristna, kot je uporabno in koristno inženirstvo. Pravzaprav natanko humanistična misel pove ljudem, da je včasih pomembnejše to, česar ni mogoče neposredno videti, česar se ni mogoče dotakniti in česar ni mogoče izmeriti. Sledi malo humanistike.Filozofska in teološka ideja, da je vsak človek tujec vsakemu drugemu človeku, je bistveno radikalnejša kakor razmišljanje, kdo so tujci in kdo niso, kdo so drugačni in kdo ne, kdo je normalen in kdo ni. Ideja je univerzalna in egalitarna, zato je najboljše izhodišče za razmišljanje o etičnosti in naravi etičnega zakona. Gostoljubnost je celo nujni pogoj vsakega skupnega življenja. Ko razmišljamo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, morda mislimo na pripomočke in tehnologije, ki jih potrebujejo, morda mislimo na psihološke razsežnosti vsakdanjega vključevanja, morda pa mislimo tudi na širše, družbene koordinate, saj je vsak človek družbeno bitje, vpeto v oblastna razmerja in odvisno od družbene pravičnosti. Skoraj nikoli pa ne razmišljamo o metafizičnih oziroma etičnih razsežnostih inkluzije. Danes bi rad izpostavil gostoljubnost kot temeljno koordinato humanistike.
Gostoljubnost najprej ni zavezana objektivnemu znanju, merjenju ali preračunavanju. Ni posledica natančnega premisleka, kako se vesti do drugega človeka, ni končni sklep, narejen na podlagi logičnega sklepanja. Gostoljubnost je onkraj vednosti, pravi Derrida, in je izraz izkušnje, zelo posebne izkušnje, ki me izpostavi drugemu, tujcu, in me postavi nekam, kamor morda sploh ne želim iti. Gostoljubnost gotovo ni učinek kakega programa, ki bi ga lahko vgradili v robote, da bi postali gostoljubni.
Mislim na izkušnjo drugosti, nečesa neznanega, novega, nerazumljivega, tujega. Gostoljubnost je namreč velikodušnost, je gesta, s katero izstopim iz svojega varnega, zaprtega prostora, v katerem živim, prostora, ki ga sicer dobro poznam, ga lahko izmerim, stehtam in narišem. Akt velikodušnosti je obenem gostoljubnost in pomeni, da samega sebe dajem na razpolago tujcu, da mu zaupam.
Jezus je dobro vedel, kaj to pomeni, zato je tudi rekel učencem, da je bil najprej tujec in da so ga sprejeli. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli (Mt 25, 35). Če ga ne bi sprejeli, bi bilo njegovo poslanstvo, ki je segalo daleč onkraj mizarskih in tesarskih del, nemogoče.
Vse to je možno le, če človek zaupa Drugemu, če zmore stopiti v brezno ne-vednosti, v nov prostor, ki ga ustvarja s svojo gesto. To je storil Jezus, to so storili njegovi učenci.
Govorim o zaupanju do drugega, tujca, o veri v Drugega, o upanju, da me ta, ki mu zaupam, ne bo pustil na cedilu.
Zaupanje je največ, kar lahko ponudim, kajti drugi bo vedno tujec zame in sam bom vedno tujec njemu. Ne morem seči do njega, ne morem vstopiti v njegov svet. Razlika med menoj in tujcem pa ni le pogoj medsebojnega spopadanja, temveč je tudi pogoj ljubezni in prijateljstva.
Pogoj ljubezni in prijateljstva pa je tudi pogoj skupnega življenja v občestvu. Je pogoj komunizma. Z drugimi besedami: človeška bitja so zmožna vztrajati v odprtosti, ki je obenem odprtost do bodočnosti in tujca oziroma drugega.
Tujec je namreč vselej pred jazom; tujost ali drugost je pred domačnostjo tega, kar ima jaz za svoje, s čimer se identificira in kar brani pred drugimi ljudmi. Dobrodošlico zato izrekamo drugemu, ne jazu. In Velikemu Drugemu.
Brez gostoljubnosti so naša življenja nezanimivo dolgočasje vnaprej predvidenega, predvidljivega vedenja, ki ga lahko zapišemo kot računalniški program in vgradimo v robote. Če bi hoteli biti kakor roboti, bi bilo to kajpak zelo smiselno in logično.
