Dr. Dušan Rutar
Neka gospa mi je včeraj rekla, da vsak dan srečuje ljudi, ki so vraževerni. Pravzaprav je poudarila, da ima vtis, da je med njimi edina, ki ni vraževerna, ki ne verjame vsaj v horoskop ali polno Luno. Oboje je izrekla na način, ki ne dopušča dvoma: tamle zunaj je zagotovo veliko vraževerja. Kako je to mogoče, če pa vsak človek v teh krajih hodi v šolo vsaj trinajst ali štirinajst let, skoraj vsak dan vsaj pet ali šest ur? Upravičeno bi pričakovali, da se v toliko letih mladi ljudje bolj navzamejo znanstvenega načina razmišljanja in metodološkega dvoma ter dobijo vpogled v osnovne logične napake pri razmišljanju in sklepanju, saj je na vrhu hierarhije predmetov še vedno matematika. Kaj se torej dogaja? Je šola kljub taki hierarhiji res največja ovira na poti k znanstvenemu načinu razmišljanja, kot je pred časom zatrdil eden najbolj znanih fizikov tega sveta, Neil deGrasse Tyson? Če bi upoštevali vsakdanje anekdote ljudi in izsledke raziskav, bi brez dvoma lahko upravičeno sklepali, da je med ljudmi zares veliko vraževerja, napačnih prepričanj, logičnih neumnosti in predsodkov. Nevroznanstvena spoznanja celo dopuščajo razlago, da nastanejo pri številnih ljudeh zaradi pomanjkanja kognitivnega treninga oziroma učenja, branja knjig in podobnega z leti anatomske spremembe v možganih, ki spremljajo, kar imenujemo v vsakdanjem življenju plitev um. Zanj je značilno tudi vedenje ljudi, ki se domnevno spoznajo na čisto vse, v resnici pa se spoznajo le na drobne delčke čisto vsega. Med take plitvine sodi tudi razmišljanje, ki ga orišem v nadaljevanju.
Med ljudmi še vedno kroži prepričanje, da so egoistična bitja. Prav tako so številni ljudje prepričani, da mora vsakdo skrbeti zase, ker se na druge ljudi ni mogoče zanesti, da jim bodo naklonjeni in da bodo prijazni do njih.
Zaslepljenost takih ljudi pa je velika, kajti znanost dokazuje, da je človek po naravi nesebično bitje, bitje solidarnosti, medsebojne pomoči, naklonjenosti, prijaznosti in sodelovanja. Zastavlja se vprašanje, zakaj je kapitalizem tako zelo uspešen, če pa temelji na kolektivnem individualizmu, medsebojni tekmovalnosti in privatiziranju vsega živega. Paradoks je namreč tale: vsak človek potrebuje za samouresničevanje druge ljudi. Sam se dobesedno ne more samouresničevati, zato je izraz samouresničevanje nekoliko zgrešen.
Znanstvene študije dokazujejo nekaj povsem drugega. Eden izmed klasičnih eksperimentov se imenuje dictator game. To je priljubljen eksperiment v psihologiji, ki poteka takole: poskusna oseba (diktator) ima na voljo določeno količino denarja, ki jo lahko deli z drugim udeležencem (prejemnik). Če bi veljala klišejska prepričanja, da so ljudje sebična bitja, bi diktator obdržal ves denar zase, drugemu pa ne bi privoščil ničesar. Jasno je tudi, da diktator nikakor ni siljen, da karkoli deli s komerkoli. Diktator namreč po definiciji sam odloča, ali bo delil karkoli svojega z drugimi ali pač ne.
Kaj se je izkazalo?
Nedvomno se je izkazalo, da celo diktator, ki mu nikakor ni treba deliti ničesar z nikomer, največkrat spontano deli denar, ki ga ima na voljo, z drugo poskusno osebo.
Torej ne drži, da so ljudje po naravi motivirani za sebično vedenje, lahko se kajpak sebično obnašajo, to je povsem jasno, saj so zmožni za tako vedenje, temveč so tako rekoč spontano motivirani, da delijo dobrine z drugimi ljudmi, upoštevajoč načelo recipročnosti (jaz tebi, ti meni), načelo pravičnosti in družbene norme, kot so solidarnost, upoštevanje drugega človeka kot sebi enakega in enakopravnost.
Se bomo pri svojem razlaganju sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj, še naprej zanašali na vraževerje in nepreverjene trditve ali pa bomo končno bolj zaupali znanosti? In čisto na koncu je na vrsti še tole vprašanje. Bo šola končno začela usposabljati mladež za znanstveni način razmišljanja ali pa jo bo še naprej silila k učenju na pamet, medtem ko bomo vsi drugi še naprej prisiljeni poslušati nepreverjena mnenja, žargon in tisti neverjetni krneki, ki se vali vsak dan čez nas kot kakšna poplava.
