Dr. Dušan Rutar
Kapitalistično življenje je v radikalnem smislu vsaj v eni razsežnosti svojega delovanja naravno. Ne mislim, da živimo ljudje, kot živijo živali v naravi, mislim pa, da je kapitalizem kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin zmožen do konca izkoristiti naravo človekove nezavedne želje, ki jo je prvi natančno opisal Freud: želje ni mogoče neposredno zadovoljiti, jo je pa mogoče v imaginarijih vedno znova poskušati zadovoljiti. Zadovoljiti je sicer ni mogoče, je pa mogoče presežno uživati v samih poskusih, da bi se zgodilo nemogoče. Zveni nenavadno in tudi je nenavadno. Zapisano pomeni, da v kapitalizmu ljudje vsak dan doživljajo na svoji koži, da ne morejo do konca zadovoljiti svoje želje, da imajo na voljo nove in nove izdelke, dobrine, blago, da pravzaprav ves čas zaostajajo, saj je na voljo več stvari, kot bi si jih sploh lahko želeli, da nobena dobrina ni tista, ki bi dokončno zadovoljila željo. Kot da je objekt želje onkraj empirije in objektov želje, ki jih kapitalizem lahko izdela, kot da se ves čas izmika.
Življenje je zato ne le nujno nestabilno, temveč se razvija vse hitreje, tako kot se vse hitreje pojavljajo nove možnosti za drugačne načine življenja in novi objekti, s katerimi naj bi potrošniki končno zadovoljili željo. V tej isti perspektivi je tudi zelo jasno videti, da ima čisto vsak človek možnost, da živi polno, bogato, zadovoljno in celo srečno življenje. Kapitalizem je tako ena sama utelešena obljuba, da se bo želja nekega dne končno izpolnila. Zakaj potem pri oziranju naokoli ne opazimo samih srečnih ljudi? Najprej zato, ker je na delu zgolj obljuba.
Ameriški filmski teoretik Todd McGowan je napisal sijajno knjigo z naslovom Capitalism and Desire, ki nosi tale podnaslov: The Psychic Cost of Free Markets. V branju te knjige zelo uživam natanko zato, ker dobro opiše razmerja med nezavedno željo posameznikov in samim načinom življenja, ki ga spodbuja kapitalizem.
Zagovorniki kapitalizma trdijo, da je kapitalizem tako dober sistem družbenega življenja, da je pravzaprav napisan na kožo ljudem, da neposredno uresničuje njihovo naravo, kar pomeni, da bi morali biti prej ali slej vsi ljudje zadovoljni z njim.
Toda Freud je pokazal, da je človekova narava bistveno drugačna, kot je verjel kdorkoli do njega. Prav zato ga ljudje niso marali in ga še danes ne marajo. Freud je namreč pokazal in dokazal, da ljudje nezavedno težijo k neuspehu, ne k uspehu, ki bi pomenil zadovoljitev želje. Ne težijo k zadovoljevanju nezavedne želje, temveč k temu, da je ravno ne bi zadovoljili. Ljudje tako kot želeča bitja nenehno sabotirajo sebe in se zanašajo na obljubo lepše prihodnosti. Freud odkrije onkraj načela ugodja še neko drugo načelo.
Za vsakdanji razum je Freud vsekakor šokanten: ljudje najdejo v lastnem trpljenju nekakšno zadovoljstvo; videti je, da hočejo vztrajati v trpljenju. Platon je imel zato prav: ujetniki ne bi odšli iz votline, če bi jim sneli verige z nog. Psihoanalitična lekcija je zato škandalozna: ljudje se odrekajo lastni sreči.
Ljudje v kapitalizmu torej vselej že dobijo, kar jim kapitalizem šele obljublja: užitek oziroma jouissance, kot bi rekel Lacan. McGowan zato upravičeno dodaja: kapitalizem ne le prilagaja razlike med ljudmi, temveč jih nasilno integrira v logiko, ki jih ukinja. Obljublja jim namreč psihične nagrade, če se odrekajo svoji posebnosti in se integrirajo oziroma vključujejo v orisano polje, v katerem prevladuje jouissance.
