Dr. Dušan Rutar
Morda se komu zdi nenavadno, toda če natančno prisluhnete ljudem, zlahka ugotovite, da navadno zastavljajo vprašanja šele, ko že poznajo odgovor. Od človeka, ki mu zastavijo vprašanje, želijo odgovor, ki ga že poznajo, da bi bili zadovoljni in potrjeni v svojem mnenju. Torej smemo sklepati, da zgolj iščejo potrditev in da jih zmede vsak odgovor, ki ga ne pričakujejo, lahko pa jih tudi spravi v stisko, ki se ji seveda želijo izogniti. Prav tako lahko rečemo, da se obnašajo kot otroci, ki potrebujejo varnost in težko prenesejo, če se kdo ne strinja z njimi. Morda je na globalni ravni najbolj dramatičen primer otročjega vedenja ta hip besedni spopad med ameriškim in severnokorejskim predsednikom. Njun primer nam veliko pove o življenju v poznem kapitalizmu, ne le o enem in drugem možu: življenje ni zgolj vse bolj duhovno in etično prazno, temveč je tudi napolnjeno s spektakli, šovi, propagando in puhlicami ter z oblikami vedenja sicer odraslih ljudi, ki so značilne za otroke in nezrele najstnike: žur do nezavesti, neskončne zabave, takojšnja prizadetost, užaljenost, če se kdo ne strinja z njimi, potreba po tem, da je vse pozitivno, da so vsi ljudje vselej nasmejani, da se izogibajo resnim temam. A vse skupaj ne napolni duhovne praznine in ljudje to čutijo. V takem svetu prevladuje tudi prepričanje, da se je treba izogibati velikim temam, filozofskim debatam, ki so kognitivno zahtevne in naporne, prepričanje, da je za vsakdanje življenje dovolj, če se posvečamo drobnim zadevam, ki nas domnevno osrečujejo. Problem pa je, da ljudje večinoma kljub vsemu niso srečni. Če jih poslušate, ugotovite, da se pogosto zgolj pritožujejo nad svetom in nad drugimi ljudmi, da jamrajo in da ugotavljajo, kako malo se pogovarjajo med seboj, saj si v glavnem izmenjujejo prazne fraze in ponavljajo, kar so ponovili že velikokrat.
Poleg tega se zlahka prepričate, da izginjajo skupne etične podlage življenja. Ljudi se vse pogosteje nagovarja, naj vsak skrbi zase, naj raste, naj bo podjetnik in naj razmišlja širše, da bo imel zvečer več kakor zjutraj. Klinične študije pa obenem dokazujejo, da raste zlasti število depresivnih ljudi, ljudi pod stresom, število nevrodegenerativnih bolezni, da je vse več mladih podjetnikov, ki jih kap že pri tridesetih, ker so preprosto preutrujeni in izčrpani od celodnevnega garanja.
V knjigi, ki sem jo prebral ravnokar, njen naslov je Subjective Darkness: Depression as a Loss of Connection, Narrative, Meaning, and the Capacity for Self-Representation (2017), spisala pa jo je Meredith Lynn Friedson, sem bil pozoren zlasti na samo definicijo depresije, ki jo avtorica razčleni in zares inteligentno pokaže, kaj dejansko je depresija in kako resno jo moramo obravnavati zlasti v sodobnem svetu, čigar koordinate sem orisal uvodoma.
Depresija je tako izguba. To je najkrajša možna definicija. Nadaljevanje je izjemno pomembno, če hočemo razumeti ne le depresijo, temveč tudi svet, v katerem živimo.
Depresija je namreč izguba, ki se navzven kaže v posebnih oblikah vedenja, zaznavanja, doživljanja in razlaganja sveta. Depresiven človek je tako vse manj zmožen za odnose z drugimi ljudmi, vse manj pripoveduje o svoji eksistenci drugim ljudem in se zapira vase, vse manj ustvarja, kar je ključno za vsakega človeka: pomen in smisel življenja. Končno postane nesposoben za simbolno predstavljanje notranjega sveta, kar pomeni, da postane prazna lupina. V njegovi notranjosti ni ničesar več. Avtorica zato upravičeno uporabi izraz subjektivna tema.
Subjektivne teme ne pozdravijo tablete, saj je tudi ni povzročilo pomanjkanje dopamina ali kake druge molekule. In ni nastala na Luni, ampak v tem svetu.
V svetu, v katerem vsak dan opazujemo odrasle ljudi kot nezrele najstnike, ki se zabavajo, uprizarjajo šove, se obkladajo z neprimernimi izrazi, grabijo kapital zase in se režijo v kamere, medtem ko nam grozijo atomska vojna, podnebne spremembe epskih razsežnosti, ekološke katastrofe in nove gospodarske krize.
