Dr. Dušan Rutar
Splošno prepričanje, da nove digitalne pametne naprave, pametne tehnologije, medmrežje in vse drugo iz digitalnega sveta povečuje demokracijo ljudi, ker lahko tako rekoč vsakdo sodeluje in pove svoje mnenje o čemerkoli, je zmotno. Ne v celoti, kajpada, toda povedati moramo še drugi del zgodbe, ki se imenuje digitalni odvzem (digital deprivation). Simptomatično je, kako malo govorijo o njem. Živijo namreč ljudje, ki sicer imajo dostop do digitalnih medmrežij, toda na njih so tako zapleteni in včasih povsem nejasni administrativni postopki, na primer za pridobivanje pomoči, za uvrščanje v ustrezne kategorije, od česar imajo lahko koristi, do katerih so upravičeni in jih nujno potrebujejo, da prej ali slej obupajo in na koncu izpadejo. Njihovega glasu zato preprosto ne slišimo; nastane lahko javni vtis, da sploh ne živijo in da ne obstajajo. Resnično, živijo nevidni prebivalci občestva, ki, simbolno vzeto, dobesedno ne obstajajo, pa naj se imenujejo ranljivi ali ne.
Sem sodijo zlasti ljudje iz najrevnejših delov družbe. V Veliki Britaniji, ki je ena najbogatejših držav sveta, na primer že danes živi okoli 18 % otrok v revščini. Obstajajo pa tudi področja, kjer živi v revščini 35 % in celo več ljudi. Govorimo o milijonih ljudi, ne o nekaj deset ali sto.
Podatek je pomemben ne le zaradi izpadanja ljudi iz zapletenih digitalnih okolij, temveč tudi zaradi vsakdanje revščine, ki pogojuje stres, vpliva negativno na duševno zdravje, krči možnosti svobodnega odločanja.
Dogajajo pa se tudi druge zadeve.
V ZDA je ameriški predsednik prav te dni sprožil postopek za preverjanje nečesa, kar je na prvi pogled povsem noro. Veliko Američanov namreč umre zaradi opioidov, zdravil proti bolečinam, ki jih sicer predpisujejo zdravniki. Afera ima tako velike razsežnosti, da je posegel vanjo sam predsednik države. Zopet govorimo o eni najbogatejših držav sveta, v kateri umre veliko ljudi samo zaradi prevelikih količin protibolečinskih zdravil.
In najrevnejši ljudje tega sveta niso vselej brez dela. Mednje namreč sodijo tudi zaposleni ljudje, ki prav tako trpijo in prenašajo bolečine iz leta v leto. Kaj pomeni v takem svetu izjava Noama Chomskega, da je anarhist?
Chomsky je pred nekaj dnevi vnovič odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki so mu ga zastavili že velikokrat.
Takole je govoril.
Obstaja nekaj načel ali principov, ki nam pomagajo razumeti anarhizem. Glavni je tale: skeptični odnos do avtoritet in njihove prevlade ter prepričanje, da je vsaka oblika prevlade nad ljudmi in vsaka hierarhija obremenjena s potrebo po dokazovanju. In kaj mora dokazati?
Dokazati mora, da je legitimna, nadaljuje Chomsky. To pomeni, da mora na primer avtoriteta dokazati drugim ljudem, da zasluži, da je avtoriteta. Da bi človek bil avtoriteta, torej ne zadošča, če preprosto reče, da je avtoriteta, ali nosi nalepko avtoriteta, saj mora šele dokazati, da zares je avtoriteta. Reči, da je nekdo avtoriteta, je premalo.
Avtoritete je zato treba izzivati po definiciji. Če ne morejo dokazati, da zaslužijo biti avtoritete, jih je treba odstaviti. Drugo ime za to je anarhizem.
Profesor Chomsky ima povsem prav. Tamle zunaj je namreč čisto preveč ljudi, ki trpijo, prenašajo bolečine ter molče prenašajo avtoritete, tem pa se ni treba dokazovati, ampak vztrajajo na svojih mestih kot naravne danosti – na primer kot oceani ali gore.
V takem svetu je tudi izključevanje ljudi, o katerem sem spregovoril danes, čisto nekaj drugega kot naravno stanje družb, saj je neposredno odvisno od delovanja avtoritet, ki imajo v svojih rokah oblast natanko toliko časa, dokler jih nekdo ne izzove in jim jo preprosto vzame.
Vse to pa je tudi potrebno, kajti logično je nemogoče, da se ljudje vključujejo v družbene strukture, v katerih obstajajo hierarhije in avtoritete, ki jim ni treba dokazovati, da zaslužijo biti avtoritete, ampak zgolj vztrajajo in držijo vse niti oblasti v svojih rokah.
