Dr. Dušan Rutar
Obstaja še ena oblika izključevanja iz občestva, o kateri ljudje v glavnem ne razmišljajo. Odkrijemo jo v Platonovem delu Država, v poglavju, v katerem filozof spregovori o votlini in njenih prebivalcih. Mislim na parabolo o votlini. Kdor jo pozna, ve, da se izmed vseh prebivalcev končno eden osvobodi in odide, ker verjame, da je zunaj votline drugačen, lepši, boljši svet. Torej lahko rečemo, da se prostovoljno izključi, saj ga k odhodu nihče ne sili. Vprašanje pa je, zakaj mu ostali ne sledijo, zakaj ne želijo v domnevno boljši svet. Morda je ena najbolj šokantnih Platonovih idej tale: tudi če bi kdo snel verige vsem prebivalcem votline, bi ti množično še naprej ostali v votlini. Kako je to mogoče, saj bi naivno mislili, da bodo končno svobodni in bodo zapustili mračno votlino? Odgovor lahko začrtamo tako, da potegnemo vzporednico z življenjem ljudi v sodobnem neoliberalnem svetu.
V kapitalizmu, ki ga živimo, se prostovoljno in povsem svobodno podrejamo tržnim zakonitostim; danes težko najdete človeka, ki se jim noče podrediti. Številni ljudje celo verjamejo, da so trgi svobodni in da so tudi sami svobodni, da se prilagajajo njihovemu delovanju. V takem vedenju in delovanju ne vidijo najmanjšega problema, oziroma so nad njim kar navdušeni, saj verjamejo, da pomeni svoboda možnost izbiranja, izbir pa je danes, kolikor hočete.
Sedaj pa pomislite na emancipatorična družbena gibanja ljudi, ki trdijo, da so številni ljudje, na primer ženske, invalidi, starejši, tujci, nezaposleni neupravičeno izključeni iz družbe, kot se reče, kar pomeni, da bi jih bilo dobro vključiti, da niso emancipirani in da bi morali biti, ker bi bilo to pravično. Ali so res vsi drugi ljudje, ki prostovoljno in svobodno služijo kapitalizmu, navdušeni nad njimi, ali se jim pridružijo, da bi bili na koncu emancipirani čisto vsi, da bi bilo zadoščeno pravici?
Kratek odgovor je tale: ne, niso navdušeni, ne, ne pridružijo se jim. Zakaj ne?
Ker so prepričani, da svobodno služijo kapitalizmu, da so torej svobodni in da s tem skrbijo zase, da jim je dobro, udobno in da se pri tem še razvijajo, osebnostno rastejo in vse drugo.
Če bi se odločili za emancipatorična družbena gibanja, bi se nečemu odrekli, kajti v takih gibanjih ljudje ne skrbijo zase, temveč se svobodno podrejajo višjim etičnim principom življenja, ki so univerzalni in veljajo za vse ljudi.
Na delu sta torej dve obliki svobodnega podrejanja, vendar je druga zahtevnejša in ne obljublja nobenega takojšnjega zadovoljstva.
Prva oblika svobodnega podrejanja: podrejanje svobodnemu kapitalizmu, od česar imam koristi.
Druga oblika svobodnega podrejanja: podrejanje univerzalnim etičnim in drugim principom, kar me lahko osrečuje in mi omogoča občutek vrednosti, smiselnosti življenja in pomena, lahko pa me tudi veliko stane.
Ljudje večinoma niso pripravljeni niti pomisliti na emancipacijo, etične imperative, filozofske in druge humanistične ideje o pravičnosti ali resnici kapitalistične podrejenosti, dokler niso sami neposredno prizadeti; vse to jih kratko malo ne zanima, dokler imajo na voljo dovolj dobrin, blaga in storitev za zadovoljevanje lastnih potreb, želja, interesov. Torej je logično, da se ne želijo premakniti, da nočejo vedeti, da so podrejeni, da hočejo več istega.
Še več: ljudje se premikajo z veliko hitrostjo natanko v tisti smeri, ki jo narekuje narava kapitalistične proizvodnje in distribucije dobrin oziroma blaga. Vsakdo posluša iz dneva v dan mantro o rasti vsega in o potrebi po rasti. Torej ni čisto res, da se nič ne premika; pravzaprav se premika z veliko hitrostjo, le smer je napačna, ker celotno človeštvo plačuje za tako gibanje visoko ceno, plačujejo pa jo tudi posamezniki v obliki depresij, samomorov, odvisnosti, bolezni ...
Še češnja na vrhu torte: Evropska centralna banka je zgolj s posojanjem denarja Grčiji v obdobju 2012 – 2016 zaslužila, primite se – skoraj osem milijard evrov, ki so si jih razdelile banke. Še enkrat: medtem ko so jemali grškim delavcem in upokojencem, zmanjševali stroške na vseh koncih, privatizirali kapital in krčili javne službe, da so številni ljudje ostali brez dela, zboleli in postali reveži, da so propadale družine in so bili lačni otroci ob starše, ker so nekateri preprosto umrli od bede ali pa naredili samomor, so banke, ki so posojale denar državi, iz nič oziroma zaradi obresti dobile osem milijard! Z bedo drugih ljudi je dobesedno mogoče mastno služiti.
