Dušan Rutar
Moj mladi sogovornik vpraša, ali bi morali spremeniti svet, v katerem živimo. Zdi se mu namreč, da je veliko ljudi čisto zadovoljnih, celo srečnih v svetu, kakršen trenutno je, če odštejemo pandemijo, ki pa se bo tako ali tako kmalu iztekla. Med ljudmi, ki trdijo, da so srečni, je veliko mladih ljudi. Zakaj bi torej spreminjali svet, v katerem so ljudje srečni, sprašuje. Niso vsi, dodaja, seveda, a to ne spremeni ničesar, saj bo vselej kdo, ki ne bo zadovoljen in srečen, ker idealnega sveta za vse ne moremo ustvariti. Kako je torej s spreminjanjem sveta, s potrebo po spreminjanju?
Res je, da veliko ljudi izjavlja, da so zadovoljni z življenjem in celo srečni. Moramo jim verjeti. Med njimi niso samo mladi ljudje, temveč so tudi drugi, vseh starosti. Tu bi se zgodba lahko ustavila in lahko bi ugotovila, da živiva v najboljšem od vseh možnih svetov. Ki bo jutri še boljši in bo zopet najboljši od vseh možnih.
Toda prav tako je res, da so številke neizprosne. Na primer. Bistveno manj kot 1 % ljudi ima v rokah veliko premoženja (okoli 20 % vsega premoženja vseh ljudi) in veliko, zelo veliko ljudi ga ima samo toliko, da živijo iz rok v usta, iz meseca v mesec. Ti ljudje gotovo niso srečni, saj še zadovoljni niso. Povprašajmo jih, pa bomo takoj videli, kako je s tem. Ali pa jih sploh ni treba spraševati, saj kar sami povedo, da želijo živeti v drugačnem svetu, v katerem bi bili lahko zadovoljni in srečni, medtem ko sedaj niso.
Kaj hočem reči? Reči hočem, da je um ljudi na žalost dober v podložništvu. To pomeni, da so lahko ljudje zelo hitro zadovoljni s svojim življenjem in sledijo tokovom družbenega življenja, ne da bi se spraševali, ali je to moralno in etično, je prav ali ni. Na svet gledajo ozko, kot bi gledali skozi nekakšno kukalo, zanima pa jih predvsem lastno zadovoljstvo, zato izbirajo med podatki in informacijami in zgodbami ter končno izberejo tiste, ki potrjujejo, da je s svetom vse v redu in da je tudi njim dobro, da so torej zadovoljni in srečni.
Ali pa naj to povem še nekoliko drugače. Širši pogled na svet nama pove, da nekateri bogati ljudje nenehno bogatijo, medtem ko mnogi, ki nikakor niso bogati, ne pridejo nikamor, čeprav vsak dan delajo in varčujejo, da bi preživeli.
Nekateri ljudje, ki uživajo v privilegijih, zato povečujejo svoje privilegije, ker imajo dostop in imajo priložnosti, medtem ko večina ljudi tega ne more narediti, ker nima dostopa in nima niti priložnosti. Gotovo je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. Zlasti pa, ali je tako tudi prav.
Naj bom brutalno iskren in resnicoljuben. Vzemiva primer industrije fosilnih goriv. To je industrija, ki zasluži neverjetne količine denarja s prodajanjem fosilnih goriv, kot so nafta, premog in zemeljski plin. Je to v redu? Zanje prav gotovo je.
Sedaj pa poglejva širšo sliko. Fosilna goriva, ki jih kurimo, povečujejo podnebne spremembe, kar pomeni več podnebnih katastrof, kot so suše, požari, poplave. Je to v redu?
Ni v redu, zaradi tega trpijo vsi ljudje tega sveta. Ne vsi enako, seveda, toda v principu podnebne katastrofe niso omejene na en del sveta in na nekatere ljudi, čeprav je res, da zopet najbolj trpijo revni in ljudje z dna družbenih lestvic.
Industrija fosilnih goriv omogoča nekaterim že tako bogatim ljudem dobesedno bajno bogastvo, ki se nenehno povečuje. Povečujejo pa se tudi podnebne spremembe, zaradi katerih veliko ljudi umre, številni trpijo, gospodarska škoda je velika in jo je treba plačati.
V takem svetu mladi ljudje izjavljajo, da so zadovoljni in srečni. Prav. S čim natančno so zadovoljni in v odnosu do česa so srečni?
